Dogodki

Zdravstvo, šolstvo in sociala so področja, ki jih ureja država. Zagotavljajo okvir, v katerem je možno zadovoljiti potrebe vsakega posameznika v družbi. Ta okvir država ureja z zakoni in predpisi. Njihovo spreminjanje je praviloma dolgotrajno, zato se pogosto država ne odzove pravočasno na spremembe v družbi. Nekateri posamezniki imajo specifične potrebe, ki jih ni možno v celoti zadovoljiti s storitvami, ki jih nudi država. V vseh teh in še mnogih drugih primerih so nevladne organizacije tiste, ki zadovoljujejo potrebe svojih članov, hkrati pa sodelujejo pri spreminjanju družbe v smeri zagotavljanja sistemskih rešitev.

Definicija nevladne organizacije, ki se najpogosteje uporablja v Sloveniji je, da je to prostovoljna, neodvisna in nepridobitna organizacija civilne družbe. Ima status pravne osebe. Ustanovijo jo lahko fizične osebe ali pravne osebe zasebnega prava. Ustanovljena je po načelu svoboden odločitve in deluje po načelu nepridobitnosti. Nevladna organizacija mora biti neodvisna od vlade, drugih organov oblasti, političnih strank in gospodarskih družb. Namen njenega delovanja mora presegati zgolj interese članstva biti mora splošno koristen ali dobrodelen. Nevladna organizacija lahko svobodno določa cilje svojega delovanja in svobodno izbira sredstva za njihovo doseganje, v kolikor deluje javno in odprto ter v skladu s pravnim redom.

V Sloveniji še nimamo zakona o nevladnih organizacijah, je pa zakon v pripravi.

V Sloveniji se kot nevladne organizacije štejejo društva, ustanove in zavodi ter njihove zveze.

Nevladne organizacije delujejo v skladu s skupnimi interesi svojih članov, hkrati pa je njihovo delovanje usmerjeno tudi v javni interes.

Če društvo deluje na področju vzgoje in izobraževanja ter njegovo delovanje presega interese njegovih članov in je splošno koristno, lahko pri Ministrstvu za izobraževanje in šport zaprosi za status društva, ki deluje v javnem interesu. Na straneh MIZŠ je objavljen aktualni seznam društev, ki delujejo v javnem interesu.

Tudi na področju socialnega varstva so pri oblikovanju novih pristopov za obvladovanje socialnih stisk pomembno vlogo odigrale nevladne organizacije, ki so in bodo v prihodnosti vedno bolj izvajalci programov sistema socialnega varstva. Stališče Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve in enake možnosti je, da nevladne organizacije ravno zaradi svoje umeščenosti v civilno družbo lažje oblikujejo specifične potrebe posameznikov in skupin prebivalstva. Seznam sofinanciranja večletnih programov je objavljen na spletni strani MDDSZ.

Osebe z avtizmom in njihove družine ugotavljajo, da je v Sloveniji premalo narejenega za zadovoljevanje njihovih potreb. Tako na področju zdravstva kot šolstva je premajhna dostopnost do ustreznih storitev. Na področju sociale in zaposlovanja prav tako ni rešitev, ki bi bile prilagojene potrebam oseb z avtizmom. Kljub temu, da starši opozarjajo in pozivajo k sistemski ureditvi reševanja izzivov na področju avtizma, se stvari premikajo izjemno počasi ali pa sploh ne. Zato so se starši otrok, mladostnikov in odraslih z avtizmom začeli združevati v društva, v katerih skušajo zadovoljevati vsaj del potreb, ki bi jih morale vladne institucije.

Od leta 2015 v Sloveniji deluje Zveza nevladnih organizacij za avtizem Zveza za avtizem – SAM. Osnovni cilj zveze je doseči celostno obravnavo avtističnih oseb v celem življenjskem obdobju. Namen zveze je združevanje nevladnih organizacij s področja avtizma, združevanje oseb z avtizmom, njihovih staršev in strokovnjakov, ki delajo z njimi, ozaveščanje javnosti o problemih oseb z avtizmom, spremljanje in spreminjanje zakonodaje idr.

Naraščanje števila oseb z avtizmom, izzivi, na katere otrok, mladostnik, odrasel z avtizmom naleti na vseh področjih življenja, potreba staršev, družinskih članov, strokovnjakov po znanju s področja avtizma, zahtevajo interdisciplinarni pristop države pri urejanju pogojev za zadovoljevanje potreb naštetih skupin. Urejanje področij mora biti povezano, saj bomo le tako lahko zagotovili pravočasno, ustrezno in kontinuirano podporo osebam z avtizmom. Zato je nujno potrebno, da trije bistveni resorji svoje ukrepe na področju avtizma poenotijo in jih izvajajo skupaj.

S tem namenom je bila maja 2007 imenovana medresorska delovna skupina za pripravo predloga o ureditvi problematike otrok s posebnimi potrebami. Delovno skupino je sestavljalo 8 članov, cilj skupine pa je bil, da pripravi okvirni nacionalni načrt celostne obravnave te skupine otrok, mladostnikov in odraslih. Skupina je delo zaključila leta 2009 z izdajoSmernic za celostno obravnavo oseb s spektroavtističnimi motnjami.

V smernicah je podan kratek povzetek Poročila odbora strokovnjakov za izobraževanje in integracijo otrok z avtizmom pri Svetu Evrope, Opredelitev spektroavtistične motnje, Zgodovina obravnave otrok s posebnimi potrebami v Sloveniji, Opis stanja obravnave otrok s spektroavtistično motnjo in predlagane potrebne spremembe pri obravnavi otrok s spektroavtistično motnjo.

V Smernicah je predlagano, da se na področju zdravstva na primarni ravni poveča občutljivost zdravnikov, ki spremljajo razvoj otroka v smislu odstopanj na področjih socialne interakcije, komunikacije in nenavadnih vedenj. Na sekundarni ravni predlagajo ustanovitev najmanj desetih celovitih timov (razvojne ambulante ali mentalno higienski oddelki), ki bi diagnosticirali, izvajali terapevtsko obravnavo, sodelovali pri izdelavi IP, zagotavljali podporo strokovnjakom v vzgoji in izobraževanju ter staršem, spremljali otroka, uvajali medikamentozno zdravljenje, sodelovali pri usmerjanju in raziskovali na področju avtizma. Na terciarni ravni predlagajo obširen program zunajbolnišnične obravnave, ki zajema tako intenzivno diagnostično obravnavo in spremljanje, intenzivne terapevtske programe, vključno z njihovo implementacijo v otrokovo vsakdanje okolje, programe za boljše vključevanje v širšo skupnost, izobraževanje za strokovnjake in starše, programe skupinske in individualne podpore družini, raziskovanje na področju avtizma, oblikovanje informacijskega centra na področju avtizma in razvoj registra za spektroavtistično motnjo. Predvideva se tudi sodelovanje s primarno oz. sekundarno ravnijo zdravstva, predvsem v obliki konzultacij, timskih sestankov za težje primere in izobraževanj ter sodelovanje s strokovnjaki VIZ, strokovnjaki podobnih institucij v tujini in sodelovanje z NVO.

V Smernicah predlagajo, da se na področju šolstva v Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami uvede tudi skupina otrok z avtizmom, da se za to skupino oblikujejo posebni kriteriji ter priporočila za usmerjanje v programe. Predlagane so prilagoditve, ki se naj za otroke z avtizmom izvajajo v izobraževalnih programih in poudarjeno je, da se naj pri odločanju za usmeritve v program upošteva tudi stopnja otrokovih prilagoditvenih spretnosti in ne samo njegove intelektualne sposobnosti. Stopnja prilagoditvenih spretnosti je namreč boljši napovednik otrokove uspešnosti in samostojnosti v življenju. Predlagano je tudi, da se oblikuje prilagojen program z enakovrednim izobrazbenim standardom za otroke z avtizmom, saj lahko manjše število otrok v razredu in specifične prilagoditve ter pristopi otroku omogočijo boljše okolje za razvoj prilagoditvenih spretnosti in usvajanje izobraževalnih ciljev. Prav tako predlagajo razširitev možnosti vključevanja predšolskih otrok z avtizmom v prilagojen program za predšolske otroke.

Na področju sociale v Smernicah priporočajo razvoj socialne podporne mreže v smislu informacijskega centra, programa za starše, programa za osebe z avtizmom, programa za strokovnjake, prostovoljce in razvoj centrov za občasno bivanje.

Za zaposlovanje večine odraslih oseb s spektroavtistično motnjo velja, da potrebujejo podporo in pomoč za čim bolj učinkovito in samostojno življenje. Zaradi težav na področju komunikacije in socialne interakcije je le malo oseb z avtizmom sposobnih delati v delovnem okolju brez prilagoditev, zato v Smernicah menijo, da bi bile zanje najprimernejše oblike podporne zaposlitve, ki jihZakon o rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov že omogoča, v praksi pa še niso zaživele.

Prav tako predlagajo, da se tudi za osebe s spektroavtistično motnjo, ki morajo biti vključene v institucionalno varstvo, vključijo v procese deinstitucionalizacije in razvoj skupnostnih služb, ki jih predvideva nacionalni program socialnega varstva iz leta 2005.

Do sedaj je bilo realiziranih nekaj predlogov, podanih v Smernicah za celostno obravnavo oseb s spektroavtistično motnjo. Otroci z avtizmom so od leta 2011 posebna skupina otrok vZakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (njegova uporaba se je pričela septembra 2013). Prav tako je po tem zakonu otroke z avtizmom mogoče usmeriti v vse programe izobraževanja, ne glede na ugotovljeno motnjo v duševnem razvoju (lahko se usmerijo tudi v prilagojen program z nižjim izobrazbenim standardom ali v posebni program, glede na nivo njihovih prilagoditvenih spretnosti). Od septembra 2015 se lahko otroci z avtizmom izobražujejo vprilagojenem programu z enakovrednim izobrazbenim standardom za otroke z avtističnimi motnjami.

Julija 2017 je bil sprejetZakon o celostni zgodnji obravnavi predšolskih otrok s posebnimi potrebami, ki je prav tako rezultat sodelovanja vseh treh resorjev. Zakon bo začel veljati šele leta 2019. Do takrat bo v Sloveniji potekal projektCelostna zgodnja obravnava otrok s posebnim potrebami in njihovih družin ter krepitev kompetenc strokovnih delavcev, ki bo ob zaključku ponudil tudi strokovne rešitev za praktično uvedbo zakona.

Vir:

Marta Macedoni Lukšič in člani delovne skupine Smernice za oblikovanje zdravstvene, vzgojno-izobraževalne in socialne mreže na področju celostne skrbi za osebe s spektroavtističnimi motnjami (SAM), Ministrstvo za zdravje, 2009

Iskanje po strani

Naročite se na novice

Naloga države je, da nam zagotavlja takšne razmere, ki nam bodo omogočale ustvarjalno sodelovanje in uresničevanje naših razvojnih možnosti. Omogoča nam, da lahko s svojo delavnostjo dosežemo raven kakovosti življenja, ki je primerljiva z drugimi v okolju in ustreza merilom človeškega dostojanstva. Tisti med nami, ki si zaradi različnih razlogov socialne varnosti ne morejo zagotoviti sami, pa so upravičeni do določenih pravic iz socialnega varstva.

Družine z otrokom, mladostnikom ali odraslim z avtizmom so nedvomno v položaju, ko potrebujejo več družbene podpore, tako v smislu večjih finančnih sredstev kot možnosti koriščenja raznih podpornih sistemov za razbremenitev fizičnih in psihosocialnih obremenitev. Pomembna je tudi naravnanost države, in sicer da razvija družbo, v kateri smo enakovredni in se ob sprejemanju vseh razlik med ljudmi lahko vanjo vključi vsak posameznik.

Na področju socialnih pravic se uporablja nekoliko drugačno izrazoslovje kot na področju vzgoje in izobraževanja. Otrok s posebnimi potrebami je v socialni zakonodaji otrok, ki potrebuje posebno nego in varstvo. Ko dopolni starost 18 let, se ga opredeljuje z izrazom invalid.

Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih ureja pravice iz naslova zavarovanja za starševsko varstvo in pravice do družinskih prejemkov. Po tem zakonu je otrok, ki potrebuje posebno nego in varstvo:

otrok z motnjami v duševnem razvoju,

slep in slaboviden otrok,

gluh in naglušen otrok,

otrok z odpovedjo funkcije vitalnih organov,

gibalno oviran otrok,

dolgotrajno hudo bolan otrok, ki zaradi svojega zdravstvenega stanja potrebuje skrbnejšo nego in varstvo.

Iz 2. člena, točke 3 Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo izhaja, da so v tej skupini otroci z avtizmom s pridruženo zmerno ali težjo motnjo v duševnem razvoju. Iz priloge navedenega pravilnika Seznam težkih, kroničnih bolezni in stanj je razvidno, da so tudi otroci z avtizmom z vsaj lažjo duševno manj razvitostjo razen otroci z jasno klinično sliko Aspergerjevega sindroma otroci, ki potrebujejo posebno nego in varstvo.

Otroci, ki potrebujejo posebno nego in varstvo, so tudi otroci z več motnjami. Slednji imajo hkrati več kot tri motnje ali diagnosticirane bolezni, ki vsaka po sebi ne predstavlja take stopnje motnje ali bolezni, da bi bil upravičen posebne nege in varstva, njihova kombinacija pa utemeljuje upravičenost do posamezne pravice.

Ali otrok potrebuje posebno nego in varstvo, odloči Center za socialno delo na podlagi mnenja zdravniške komisije.

Dodatek za nego otroka

Poleg otroškega dodatka, ki je dopolnilni prejemek za preživljanje in vzgojo in izobraževanje otroka, lahko starši otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo, uveljavljajo tudi pravico do dodatka za nego otroka. Ta je namenjen kritju povečanih življenjskih stroškov, ki jih ima družina pri preživljanju in negi otroka. Trenutno znaša dodatek za nego otroka 100 evrov mesečno, za nekatere otroke, med njimi za otroke s funkcionalno težko motnjo v duševnem razvoju, pa znaša 200 evrov mesečno.

Če starši želijo uveljaviti pravico do dodatka za nego otroka, morajo izpolniti vlogo in jo vložiti pri krajevno pristojnem Centru za socialno delo. Vlogi morajo priložiti fotokopije zdravstvene dokumentacije, pri čemer zadnji izvid ne sme biti starejši od enega leta. Če je za otroka že bilo izdano strokovno mnenje v postopku usmerjanja, je potrebno priložiti tudi kopijo tega mnenja. Center za socialno delo predloži fotokopije (predložene) dokumentacije zdravniški komisiji, ki izda mnenje. Na podlagi tega mnenja Center za socialno delo odloči o pravici do dodatka za nego otroka. Zdravniška komisija izda mnenje za največ tri leta, kadar pa gre za težka in nepopravljiva stanja, motnje v duševnem razvoju ali gibalne oviranosti, pa izjemoma za dalj časa.

Delno plačilo za izgubljeni dohodek

Na podlagi mnenja zdravniške komisije se odloči tudi o pravici do delnega plačila za izgubljeni dohodek. To je osebni prejemek, ki ga prejme eden od staršev, kadar zapusti trg dela ali začne delati krajši delovni čas od polnega zaradi nege in varstva otroka. Trenutno je višina delnega plačila za izgubljeni dohodek 734, 15 evra bruto mesečno oz. če starš dela s krajšim delovnim časom, sorazmerni del.

Pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek lahko starš uveljavlja z vlogo, ki ji priloži fotokopije zdravstvene dokumentacije, ki ni starejša od šest mesecev, fotokopije strokovnega mnenja iz postopka usmerjanja in fotokopijo dokumenta, iz katerega je razvidna številka transakcijskega računa. Vlogo odda na krajevno pristojnem Centru za socialno delo. Le-ta predloženo dokumentacijo posreduje zdravniški komisiji. Slednja poda mnenje o pravici do delnega plačila za izgubljeni dohodek in mnenje o obdobju, v katerem otrok potrebuje posebno nego in varstvo. Na podlagi tega mnenja Center za socialno delo odloči o pravici do delnega plačila za izgubljeni dohodek.

Center za socialno delo je dolžan spremljati, ali je otroku zagotovljena ustrezna nega in varstvo. V primeru da ugotovi, da temu ni tako, ukine pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek.

Za mladostnike in odrasle z avtizmom je pomemben tudi Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov. Invalid je oseba, pri kateri so ugotovljene trajne posledice telesne ali duševne okvare ali bolezni in ima zato bistveno manjše možnosti da se zaposli, ohrani zaposlitev ali v zaposlitvi napreduje.

Status invalida po tem zakonu lahko pridobi tudi oseba, ki je zaposlena. Za pridobitev statusa invalida po tem zakonu morajo biti pri osebi ugotovljene trajne posledice telesne ali duševne okvare ali bolezni, težave pri dejavnostih, ki vplivajo na njeno zaposljivost, in ovire pri vključevanju v delovno okolje na način, kot ga opredeljuje mednarodna klasifikacija funkcioniranja, invalidnosti in zdravja.

Storitve zaposlitvene rehabilitacije so predvsem priprava mnenja o ravni delovnih sposobnosti, znanj, delovnih navad, poklicnih interesov, razvijanje socialnih spretnosti in veščin, pomoč pri izboru ustreznih poklicnih ciljev, pomoč pri iskanju ustrezne zaposlitve, izdelava načrta prilagoditve delovnega mesta in delovnega okolja, usposabljanje na konkretnem delovnem mestu, spremljanje in strokovna pomoč pri usposabljanju, izobraževanju, na delovnem mestu po zaposlitvi idr.

Ocena zaposlitvenih možnosti

Po zaključeni zaposlitveni rehabilitaciji Zavod za zaposlovanje izdela oceno invalidovih zaposlitvenih možnosti. Iz ocene je razvidno, ali je zaposljiv v običajnem delovnem okolju, v podporni ali v zaščitni zaposlitvi; za katera dela je usposobljen; kakšne podporne storitve ali prilagoditve potrebuje na delovnem mestu. Če kljub rehabilitaciji, prilagoditvam delovnega mesta in okolja invalid ne more dosegati delovnih rezultatov v višini vsaj ene tretjine zaposlenega na običajnem delovnem mestu, se oceni, da zaradi invalidnosti ni zaposljiv.

Če se ugotovi, da se invalid lahko zaposli le v zaščitni ali podporni zaposlitvi, zavod izda o tem odločbo. Prav tako izda odločbo, če se ugotovi, da invalid ni zaposljiv.

Program socialne vključenosti

Če se ugotovi, da invalid ni zaposljiv, se lahko vključi v program socialne vključenosti. Programe socialne vključenosti izvajajo izvajalci, ki so izbrani na javnem razpisu in se sofinancirajo iz proračuna RS.

Zaščitna zaposlitev

Zaščitna zaposlitev je zaposlitev na delovnem mestu in v delovnem okolju, ki je prilagojeno delovnim sposobnostim in potrebam invalida. Zaščitena delovna mesta zagotavljajo predvsem zaposlitveni centri, lahko pa tudi invalidska podjetja.

Podporna zaposlitev

Podporna zaposlitev je zaposlitev invalida na običajnem delovnem mestu v običajnem delovnem okolju. Invalidu, delodajalcu in delovnemu okolju pa se zagotovi strokovna in tehnična podpora v obliki informiranja, svetovanja, usposabljanja, osebno asistenco ipd.

Vzpodbude delodajalcem

Za enakopravnejše vključevanje invalidov v zaposlitve, zakon ureja tudi nekatere vzpodbude. Te so npr. subvencije plač invalidom, plačilo stroškov za prilagoditev delovnih mest in sredstev, oprostitev plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za zaposlene invalide ipd.

Programi Centrov za socialno delo

Programi Centrov za socialno delo nudijo različne oblike strokovne pomoči pri odpravljanju socialnih stisk in težav npr. socialno preventivo, prvo socialno pomoč, osebno pomoč, pomoč družini za dom in na domu ipd.

Viri

Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, Uradni list RS, štev. 26/2014

Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo. Uradni list RS, štev. 89/2014

Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, Uradni list RS, štev. 16/2007

Individualiziran program je z zakonom predpisan dokument, ki ga oblikuje strokovna skupina za vsakega otroka, učenca oz. dijaka s posebnimi potrebami. Zakon določa, da mora vzgojno-izobraževalni zavod v 30 dneh po dokončnosti odločbe izdelati individualizirani program (v nadaljevanju IP) za otroka oz. mladostnika s posebnimi potrebami. Strokovno skupino za izdelavo IP imenuje ravnatelj VIZ, sestavljajo pa jo strokovni delavci, ki bodo sodelovali pri izvajanju vzgojno-izobraževalnega programa za otroka s posebnimi potrebami. Oblika IP ni predpisana, predpisani pa so elementi, ki jih mora IP vsebovati.

Z individualiziranim programom se določi organizacija in izvedba vseh oblik dodatne strokovne pomoči, cilji in oblike dela na posameznih vzgojno-izobraževalnih področjih, strategije vključevanja otroka s posebnimi potrebami v skupino, potrebne prilagoditve pri preverjanju in ocenjevanju znanja, doseganju standardov in napredovanju, uporaba prilagojene in pomožne izobraževalne tehnologije in po potrebi tudi izvajanje fizične pomoči, izvajanje tolmačenja v slovenskem znakovnem jeziku, prehajanje med programi ter potrebne prilagoditve pri organizaciji, časovna razporeditev pouka in veščine za čim večjo samostojnost v življenju (prilagoditvene spretnosti) ter načrt vključitve v zaposlitev.

V pripravo in spremljanje individualiziranega programa morajo biti vključeni starši ter otrok s posebnimi potrebami, glede na njegovo zrelost in starost. Individualiziran program je potrebno najmanj v vsakem vzgojno-izobraževalnem obdobju evalvirati in ga po potrebi spremeniti.

V praksi je individualiziran program lahko formalnost, ki služi samo zadostitvi zakonskih zahtev, lahko pa je živ dokument, ki je podlaga za dobro in učinkovito delo z otrokom s posebnimi potrebami.

Za oblikovanje individualiziranega programa zberemo dokumentacijo o otroku, s katero razpolagamo običajno so to osebni podatki in odločba o usmeritvi s strokovnim mnenjem. Starše lahko zaprosimo, da nam posredujejo zdravstveno, psihološko, specialno pedagoško in drugo dokumentacijo, s katero razpolagajo. Informacije lahko, ob privolitvi staršev, pridobimo tudi s sodelovanjem s strokovno skupino, ki je otroka predhodno obravnavala (npr. v vrtcu) ali s sodelovanjem s strokovnimi delavci ustanov, kjer je bil otrok obravnavan (razvojna ambulanta, pedopsihiatrična obravnava, logopedska obravnava ipd). Neprecenljiv vir informacij o otroku in njegovih potrebah so starši. Največ informacij, ki so relevantne za izdelavo individualiziranega programa, pa dobijo člani strokovne skupine z načrtnim, neposrednim opazovanjem otroka v različnih situacijah. V pomoč so nam lahko tudi že v poglavju o javno veljavnih izobraževalnih programih omenjena Navodila za izvajanje vzgojno izobraževalnih programov.

Po tako zbranih informacijah lahko zapišemo globalno oceno otroka. Ta ocena naj zajema področje motorike, zaznavanja, orientacije, govora, jezika in komunikacije, usmerjenost procesov (motivacija, pozornost), otrokove vedenjske značilnosti, socialne spretnosti. Glede na starost otroka, njegove primanjkljaje, ovire oz. motnje in vzgojno-izobraževalni program v katerega je usmerjen, lahko opredelimo še druga področja: npr. kognicijo, stil učenja, posebnosti v senzorni integraciji, socialno komunikacijo, socialne interakcije, samostojnost, prepoznavanje in obvladovanje čustev, otrokove rutine ipd. Opredelijo se naj tudi otrokova močna področja ter njegove šibkosti.

Nato zapišemo cilje in oblike dela po posameznih vzgojno-izobraževalnih področjih. Le-te oblikujemo tako, da ustvarimo pogoje, v katerih bodo lahko najbolj do izraza prišla otrokova močna področja in predvidimo ustrezne oblike podpore pri aktivnostih, ki se nanašajo na otrokove šibkosti oz. področja posebnih potreb. Cilji, ki jih zapišemo v otrokov IP, se ne nanašajo na predpisane vzgojno-izobraževalne cilje, saj so le-ti določeni s kurikulum oz. učnimi načrti. V IP zapišemo cilje v zvezi s spretnostmi, ki jih mora otrok usvojiti ali izpopolniti, da bo lahko sledil vzgojno-izobraževalnemu procesu, komuniciral in se vključeval v skupino vrstnikov, razvil ustrezno stopnjo samostojnosti ipd.

Cilj, ki ga postavimo v IP mora biti konkreten, zapisan tako, da bo jasno, kdaj ga bo otrok usvojil, biti mora merljiv. Pri tem določimo, kdo bo otroku pomagal pri razvijanju spretnosti, s katero bo dosegel cilj, v katerih situacijah bo spretnost uporabljal in kako bomo dosegli generalizacijo spretnosti v različnih okoliščinah.

Primer:

V globalni oceni je bilo ugotovljeno, da otrok z avtizmom ne zna ustrezno začenjati pogovora. Ob vsakem poskusu začenjanja komunikacije s katerokoli osebo, uporablja isto frazo: »Danes bo dobro kosilo«.

Postavljeni cilj: Pogovor z odraslimi osebami začne z ustreznim nagovorom.

Učenje spretnosti: Pri urah dodatne strokovne pomoči za odpravljanje primanjkljajev spozna fraze, ki so socialno sprejemljive ob začenjanju pogovora (npr. »Dober dan!, Kako ste?«).

Generalizacija spretnosti: Učitelji ob začetku pouka, začetku ure, med odmori, v oddelku podaljšanega bivanja otroka z verbalnim namigom spomnijo, kakšen nagovor se od njega pričakuje. Izven šole za to poskrbijo starši.

Usvojen cilj: Otrok spontano začne pogovor z odraslim z ustreznim nagovorom v 4 od 5 primerov.

Tako postavljenih ciljev naj v individualiziranem programu ne bo veliko (priporočljivo je do 6 ciljev). Ko je cilj dosežen, postavimo nov cilj. Ta lahko nadgrajuje predhodnega (npr. v zgornjem primeru: Pogovor z vrstniki začne z ustreznim nagovorom), če pa je otrok usvojil spretnost do take mere, da je primerljiva z vrstniki oz. do nivoja, za katerega ocenjujemo, da je otrok spretnost maksimalno sposoben usvojiti, postavimo drug cilj.

V IP zapišemo tudi oblike dela pri posameznih predmetih, za katere menimo, da bodo otroku omogočale najboljše spremljanje pouka, časovne prilagoditve, potrebne za otroka ter prilagoditve pri organizaciji pouka, preverjanju in ocenjevanju znanja, pri napredovanju. Zapišemo načine, s katerimi otrok najlažje usvaja izobraževalne cilje in načine s katerimi najlažje pokaže svoje znanje ter mu tako omogočimo doseganje ciljev na njemu lasten način. Opredelimo tudi, katere tehnične pripomočke bo otrok potreboval, zanj ustrezne didaktične pripomočke, morebitno pomoč pri organizaciji zapiskov idr.

V IP opredelimo organizacijo in način izvajanja dodatne strokovne pomoči in glede na otrokovo starost in njegove potrebe še način izvajanja fizične pomoči, tolmačenja v slovenski znakovni jezik, prehajanje med programi, načrt za vključitev na trg dela ipd.

V IP opredelimo tudi oblike sodelovanja s starši in predvidimo termine za evalvacijo IP.

Zakon sicer zahteva evalvacijo individualiziranega programa najmanj enkrat v vsakem vzgojno-izobraževalnem obdobju. V kolikor želimo, da je IP živ dokument, je jasno, da je evalvacije in na osnovi njih narejene spremembe IP potrebno izvajati pogosteje.

Otrok oz. mladostnik s posebnimi potrebami je z odločbo o usmeritvi usmerjen v zanj najprimernejši vzgojno-izobraževalni program. V primeru usmeritve v program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, v izjemnih primerih pa tudi v primeru usmeritve v prilagojene izobraževalne programe, se v odločbi o usmeritvi določi tudi dodatna strokovna pomoč.

Dodatna strokovna pomoč (v nadaljevanju DSP) se izvaja individualno ali skupinsko, v oddelku ali izven oddelka, praviloma v vzgojno-izobraževalnem zavodu. Lahko se izvaja kot:

Pomoč za premagovanje primanjkljajev, ovir oz. motenj. Ta oblika DSP je namenjena odpravljanju oz. premagovanju primanjkljajev pri posameznem otroku s posebnimi potrebami. Učitelj dodatne strokovne pomoči je lahko specialni in rehabilitacijski pedagog, logoped, surdopedagog, tiflopedagog, socialni pedagog idr. Kakšen bo profil izvajalca DSP za premagovanje primanjkljajev se določi v odločbi o usmeritvi. Odločitev je odvisna predvsem od primanjkljajev otroka. Ker ima lahko otrok več primanjkljajev, ovir oz. motenj, so lahko tudi izvajalci DSP različni. V vrtcu lahko otrok dobi največ dve uri tedensko DSP za premagovanje primanjkljajev, v osnovni šoli do štiri ure tedensko in v srednji šoli največ dve uri tedensko. Praviloma se te vrste DSP izvaja tedensko, lahko pa tudi v strnjeni obliki, če je to strokovno utemeljeno.

Učna pomoč je oblika DSP, ki je namenjena učni pomoči pri posameznem predmetu ali predmetnem področju, pri katerem ima otrok zaradi svojih primanjkljajev učne težave. Učna pomoč se izvaja samo v OŠ ter v programih nižjega poklicnega izobraževanja in srednjega poklicnega izobraževanja, v primeru dolgotrajne bolezni, zaradi katere je bil otrok odsoten od pouka dva meseca ali več, pa tudi v drugih programih srednjega izobraževanja. Učenec oz. dijak lahko ima do dve uri učne pomoči na teden.

Svetovalna storitev je namenjena oblikovanju podpornega okolja za uspešnejše vključevanje otroka s posebnimi potrebami in se ne izvaja neposredno z otrokom, pač pa vključuje delo tako z otrokom s posebnimi potrebami kot tudi s starši, strokovnimi delavci, vrstniki iz skupine oz. oddelka, v katerega je otrok s posebnimi potrebami vključen, in tudi delo z zunanjimi inštitucijami. Vsak otrok s posebnimi potrebami, ki je usmerjen v program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, mora imeti eno uro svetovalne storitve tedensko, vendar se ta lahko izvaja v strnjeni obliki, za več otrok skupaj, in sicer v obliki izobraževanj, delavnic za strokovne delavce, starše, vrstnike v oddelku. Izvajalci svetovalne storitve niso vnaprej določeni, pač pa se pri načrtovanju izvajalcev sledi ciljem individualiziranega programa za posameznega otroka. Izvajalci svetovalne storitve so strokovni delavci vrtca ali šole, lahko pa tudi zunanji strokovni delavci, npr. strokovni delavec iz zavoda za izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami. ZUOPP-1 v 20. členu predvideva ustanovitev zavodov, ki izvajajo strokovne naloge, pri čemer je ena od teh nalog tudi izvajanje svetovalnih storitev (pomoč pri izdelavi IP, evalvacija, svetovanje staršem, učiteljem, otrokom, supervizija, strokovna pomoč za predšolske otroke, poklicno usmerjanje). Vendar se zavodi, ki izvajajo strokovne naloge, trenutno izvajajo samo v pilotni obliki v okviru projekta »Mreža strokovnih institucij za podporo otrokom s posebnimi potrebami in njihovim družinam«.

Odločba o usmeritvi je dokument, s katerim so otroku s posebnimi potrebami priznane pravice iz Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami. Odločbo izda Zavod za šolstvo Republike Slovenije (ZRSŠ) po zaključenem postopku usmerjanja.

Usmeritev otroka s posebnimi potrebami se začne na pisno zahtevo starša ali starejšega mladoletnika, lahko pa tudi vrtca, šole ali socialnovarstvenega zavoda, v katerega otrok je ali bo vključen. Pisno zahtevo za uvedbo postopka usmerjanja se vloži na posebnem obrazcu. Vlogi mora biti priloženo poročilo o otroku in zapis razgovora z otrokom ter vsa razpoložljiva strokovna dokumentacija (zdravstvena, psihološka, specialno-pedagoška, socialna poročila). Vloženo zahtevo za uvedbo postopka o usmerjanju s priloženo dokumentacijo ZRSŠ posreduje komisiji za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami prve stopnje. Komisije za usmerjanje so sestavljene iz treh članov in so imenovane glede na vrsto ovir, motenj in primanjkljajev. Komisija na podlagi prejete dokumentacije, pregledov in razgovorov pripravi strokovno mnenje o usmeritvi otroka v program vzgoje in izobraževanja in ga posreduje na ZRSŠ. Na osnovi prejetega strokovnega mnenja ZRSŠ izda odločbo o usmeritvi.

V odločbi o usmeritvi so zapisane vzgojno-izobraževalne potrebe otroka; program vzgoje in izobraževanja, v katerega se otroka usmerja; vrtec oz. šola, v katero se bo otrok vključil; datum vključitve; obseg; oblika in izvajalci dodatne strokovne pomoči; pripomočki; prostor; oprema in drugi pogoji, ki morajo biti zagotovljeni morebitni začasni ali stalni spremljevalec, morebitno zmanjšanje števila otrok v oddelku ter rok preverjanja ustreznosti usmeritve.

Odločba o usmeritvi velja do spremembe programa izobraževanja. Ob vsaki spremembi programa (npr. prehod iz vrtca v osnovno šolo), je potrebno ponovno vložiti zahtevo za uvedbo postopka usmerjanja.

Vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov v večinskih vrtcih, osnovnih in srednjih šolah smo dolgo časa imenovali integracija. V zadnjih dvajsetih letih pa uporabljamo izraz inkluzivno izobraževanje. Razlika med tema vrstama izobraževanja je v tem, da se v procesu integracije od otroka oz. mladostnika s posebnimi potrebami pričakuje, da se bo prilagodil vrstnikom, načinu poučevanja in ocenjevanja znanja. V procesu inkluzivnega izobraževanja se od otroka oz. mladostnika s posebnimi potrebami prav tako pričakuje prilagajanje, prav tako pa se pričakuje od okolja vrstnikov, učiteljev in drugih strokovnih delavcev, da se bo prilagodilo potrebam otroka s posebnimi potrebami. O inkluziji pa ne moremo govoriti samo v izobraževanju. Če naj bo inkluzivno izobraževanje smiselno, moramo razviti tudi inkluzivno družbo takšno, ki bo v vseh vidikih vključevala osebe s takšnimi ali drugačnimi posebnimi potrebami.

Inkluzija temelji na dveh predpostavkah da smo vsi ljudje enaki in hkrati različni. Vsi moramo imeti enake možnosti, povsod je potrebno upoštevati naše različnosti in se jim prilagajati.

Razvoj inkluzivne, vključujoče družbe je proces, ki se je pričel prav s spremembami na področju vzgoje in izobraževanja. Cilj inkluzivnega izobraževanja je vsem otrokom zagotoviti zanje najbolj primerna šolska okolja, in sicer taka, v katerih se bodo dobro počutili in se razvijali na najboljše možne načine.

Za zagotavljanje resnično inkluzivnega okolja, morajo biti strokovni delavci VIZ ustrezno usposobljeni, poznati morajo potrebe otrok s posebnimi potrebami, metode in pristope za delo z njimi, razumeti morajo, katere prilagoditve potrebuje posamezen otrok s posebnimi potrebami in zakaj prav te. Zagotoviti je potrebno ustrezne tehnične pripomočke in ustrezno prilagoditi okolje (učilnice in druge prostore, dostope ipd.). Zelo je pomembno, da tudi vrstniki otroka s posebnimi potrebami razumejo, kakšne so njegove potrebe in kaj lahko storijo, da se bo med njimi dobro počutil. Vse to so zahteve, ki jih nikakor ni lahko izpolniti in zahtevajo multidisciplinaren in timski pristop.

Tudi kadar otroku s posebnimi potrebami lahko zagotovimo popolnoma vključujoče izobraževanje, ni nujno, da bo to za njega najprimernejše okolje, v katerem bo najbolje napredoval. Še dalje je potrebno razvijati kvalitetne oblike bolj prilagojenih oblik izobraževanja.

Viri:

Inkluzija in inkluzivnost: model nudenja pomoči učiteljem pri delu z dijaki s posebnimi potrebami, ki so integrirani v redne oddelke / uredil Dušan Rutar. Ljubljana: Center RS za poklicno izobraževanje, 2010

Iskanje po strani

Naročite se na novice

V Republiki Sloveniji se srednješolsko izobraževanje deli na splošno izobraževanje, poklicno in srednje strokovno oz. tehnično izobraževanje. Programi poklicnega izobraževanja se delijo na:

Programe nižjega poklicnega izobraževanja, ki trajajo dve leti. Vanje se lahko vključijo učenci, ki so zaključili osnovnošolsko obveznost in hkrati uspešno končali najmanj sedmi razred osnovne šole ter učenci, ki so zaključili osnovno šolo po prilagojenem programu z nižjim izobrazbenim standardom. V programih nižjega poklicnega izobraževanja (NPI) je poudarek na praktičnem pouku, ki je podkrepljen s strokovno teoretičnimi vsebinami. Izobraževanje se zaključi z zaključnim izpitom, pri katerem dijak predstavi izdelek oz. storitev z zagovorom. Programi NPI se izvajajo na področju lesarstva (obdelovalec lesa), kmetijstva in živilstva (pomočnik v biotehniki in oskrbi), gradbeništva (pomočnik pri tehnologiji gradnje), strojništva (pomočnik v tehnoloških procesih), tekstilstva (preoblikovalec tekstilij). Po končanem izobraževanju je dijak usposobljen za opravljanje nekaterih del poklicnega profila. Z zaključenim NPI lahko dijak nadaljuje v programih srednjega poklicnega izobraževanja.

Programe srednjega poklicnega izobraževanja, ki trajajo tri leta. Vanje se lahko vključijo učenci, ki so uspešno zaključili osnovno šolo ali program NPI. Za vključitev v nekatere programe je potrebno zadostiti tudi drugim pogojem (npr. ustrezne psihofizične sposobnosti). Programi srednjega poklicnega izobraževanja (SPI) se zaključijo z zaključnim izpitom, ki obsega pisni in ustni izpit iz slovenščine in izdelek oz. storitev z zagovorom. Razpisana je široka paleta programov iz različnih poklicnih področij. Programi so praktično naravnani, po zaključenem izobraževanju so dijaki usposobljeni za delo na širšem poklicnem področju. Izobraževanje lahko nadaljujejo v programih poklicno tehniških izobraževanj, tako imenovanih 3+2 programih.

Programe srednjega strokovnega oz. tehniškega izobraževanja, ki trajajo štiri leta. Vanje se lahko vključijo učenci, ki so uspešno zaključili osnovno šolo ali program NPI. Za vključitev v nekatere od teh programov je potrebno zadostiti tudi drugim pogojem (npr. ustrezne psihofizične sposobnosti ali ugotovljene posebne nadarjenosti oz. spretnosti). Program se zaključi s poklicno maturo, ki je sestavljena iz dveh obveznih in dveh izbirnih predmetov. Programi omogočajo poklicno usposobljenost, hkrati pa so tudi ustrezna priprava za nadaljnji študij v programih višjega in visokega strokovnega izobraževanja.

Programe splošnega oz. gimnazijskega izobraževanja, ki prav tako trajajo štiri leta. Vanje se lahko vključijo učenci, ki so uspešno zaključili osnovno šolo. Za nekatere gimnazijske programe (npr. umetniška gimnazija, športni oddelek) je potrebno izpolnjevati posebne pogoje . Gimnazijsko izobraževanje se zaključi s splošno maturo, ki je sestavljena iz treh obveznih in dveh izbirnih predmetov. Gimnazijski program zagotavlja široko splošno izobrazbo in predstavlja ustrezno pripravo za študij v univerzitetnih programih.

Srednješolsko izobraževanje ureja več zakonov, izobraževanje dijakov s posebnimi potrebami pa ureja Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami. Dijaki s posebnimi potrebami so lahko usmerjeni v kateregakoli zgoraj naštetih programov s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo. Posebnost je, da v programih srednjega strokovnega oz. tehniškega izobraževanja ali gimnazijskega izobraževanja ne morejo imeti učne pomoči. Tako v gimnazijskih programih, kot v programih poklicnega in srednjega strokovnega oz. tehniškega izobraževanja obstajajo navodila za delo z dijaki s posebnimi potrebami. Ker so bila navodila sprejeta leta 2004, so posledično že dokaj zastarela in potrebna prenove. Dijaki z avtizmom v njih še niso omenjeni.

Za dijake, ki so gibalno ovirani, gluhi ali naglušni, slepi ali slabovidne ter za dijake z govorno-jezikovnimi motnjami, se izvajajo prilagojeni srednješolski programi z enakovrednim izobrazbenim standardom. Ti programi se izvajajo v nekaterih zavodih za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami ( CIRIUS, ZGNL, IRIS). V prilagojene srednješolske programe se lahko vključijo dijaki le na podlagi odločbe o usmeritvi. Po potrebi jim je zagotovljeno bivanje v dijaškem domu, ki je prav tako na podlagi odločbe o usmeritvi brezplačno.

V Sloveniji se izvajajo različni programi vzgoje in izobraževanja. Vsem otrokom so dostopni program za predšolske otroke in izobraževalni programi. Za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami se izvajajo tudi drugi vzgojno-izobraževalni programi. V te programe otrok ni mogoče vpisati, pač pa so vanje usmerjeni z odločbo o usmeritvi.

Programi za predšolske otroke

Za predšolske otroke se v Sloveniji izvaja program za predšolske otroke. Otroci s posebnimi potrebami so lahko na osnovi odločbe o usmeritvi vključeni v program za predšolske otroke s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo ali v prilagojen program za predšolske otroke. Vsi programi za predšolske otroke se izvajajo na osnovi Kurikula za vrtce, ki je nacionalni dokument in predstavlja strokovno podlago za delo v vrtcih.

Otrok, usmerjen v program za predšolske otroke s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo lahko ima do tri ure dodatne strokovne pomoči tedensko, od katerih je ena ura svetovalna storitev. Pri izvajanju programa mu je potrebno zagotoviti ustrezne prilagoditve. Vzgojiteljem, ki imajo v skupini otroke s posebnimi potrebami, so namenjena Navodila h kurikulu za vrtce v programih s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo za otroke s posebnimi potrebami. Navodila so bila sprejeta leta 2003. Ker takrat otroci z avtizmom še niso bili prepoznani kot posebna skupina otrok s posebnimi potrebami, v omenjenih navodilih ni posebnih smernic za delo z otroki z avtizmom. Navodila h Kurikulu za vrtce v programih s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo za otroke s posebnimi potrebami za otroke z avtističnimi motnjami so objavljena kot dodatek k omenjenim navodilom.

Otroci s posebnimi potrebami, ki bi zaradi svojih primanjkljajev, ovir oz. motenj v predšolskem obdobju lažje razvili svoja močna področja in sposobnosti do največje možne mere v okolju, ki je zanje bolj prilagojen glede pristopov, ciljev, vsebin, didaktičnih pripomočkov in tudi normativov ter kadrovskih pogojev, se lahko na osnovi odločbe o usmeritvi vključijo v prilagojen program za predšolske otroke.

Načrtovanje in izvajanje vzgojno izobraževalnih dejavnosti v prilagojenem programu za predšolske otroke ima svoje strokovno izhodišče v Kurikulu za vrtce v prilagojenem programu za predšolske otroke. Ta v prvem delu posamezna poglavja iz Kurikula za vrtce izpostavi, preoblikuje in dopolni z vsebinami, ki poudarjajo posebnosti in značilnosti dela z otroki s posebnimi potrebami, v drugem delu pa poda prilagoditve izvajanja ciljev in primerov dejavnosti Kurikuluma za vrtce, cilje specialno-pedagoških dejavnosti in specialno didaktična priporočila za posamezne skupine otrok s posebnimi potrebami. Dokument je bil sprejet leta 2006 in prav tako ne omenja otrok z avtizmom. Objavljena je dopolnitev Kurikula za vrtce v programih s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo za otroke s posebnimi potrebami za otroke z avtističnimi motnjami.

Na straneh MIZŠ so objavljene tudi Smernice za delo v oddelkih za predšolske otroke z motnjami avtističnega spektra MAS, oblikovane oktobra 2009.

Programi za osnovnošolske otroke

Za osnovnošolske otroke se v Sloveniji izvaja izobraževalni program. Učenci s posebnimi potrebami so lahko na osnovi odločbe o usmeritvi vključeni v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo ali v prilagojen program z enakovrednim izobrazbenim standardom ali v prilagojen program z nižjim izobrazbenim standardom ali v posebni program vzgoje in izobraževanja.

Izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo je najmanj prilagojena oblika izobraževanja otrok s posebnimi potrebami. Otrok obiskuje šolo v svojem šolskem okolišu, deležen je dodatne strokovne pomoči v maksimalnem obsegu do pet ur tedensko. Pri pouku se mu zagotovijo ustrezni didaktični pripomočki in oprema, prilagodi se prostor in organizacija časa, zagotovijo se mu tudi prilagoditve pri poučevanju in učenju ter preverjanju in ocenjevanju znanja. Katere pripomočke, opremo in prilagoditve bo otrok v procesu izobraževanja potreboval, je odvisno od njegovih motenj, ovir oz. primanjkljajev. Praviloma so v otrokovem strokovnem mnenju predlagane bistvene prilagoditve, v pomoč pri določanju prilagoditev pa so lahko Navodila za izobraževalne programe s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo za devetletno osnovno šolo. Navodila so bila sprejeta leta 2003 in so posledično že dokaj zastarela in potrebna prenove. Otroci z avtizmom v njih še niso omenjeni. Izvajanje dodatne strokovne pomoči, uporaba pripomočkov in prilagoditve, ki bodo otroku zagotovljene pri poučevanju, preverjanju in ocenjevanju znanja, morajo biti zapisane v otrokovem individualiziranem programu.

Prilagojen program z enakovrednim izobrazbenim standardom je program, ki ohranja temeljne značilnosti programa in organizacije devetletne osnovne šole. V okviru programa se lahko prilagodi predmetnik, organizacija, način preverjanja in ocenjevanja znanja, napredovanje in časovna razporeditev pouka. Predmetnik prilagojenega programa z enakovrednim izobrazbenim standardom obsega vse obvezne predmete, izbirne predmete in ure oddelčne skupnosti, kot jih ima splošni izobraževalni program. Predmetniku so dodani tudi predmeti specialno pedagoških dejavnosti. Ti predmeti so odvisni od primanjkljajev, ovir oz. motenj učencev, ki so v program usmerjeni, zato imamo v Sloveniji različne prilagojene programe z enakovrednim izobrazbenim standardom, in sicer za: gluhe in naglušne otroke, gibalno ovirane otroke, slepe in slabovidne otroke, otroke z govorno-jezikovnimi motnjami in otroke z avtističnimi motnjami. Otroci, ki zaključijo prilagojen program z enakovrednim izobrazbenim standardom, imajo primerljivo znanje, kot otroci, ki zaključijo splošni izobraževalni program in se lahko vpišejo v katerikoli program srednjega izobraževanja.

Normativi in standardi za izvajanje prilagojenega programa z enakovrednim izobrazbenim standardom za otroke z avtističnimi motnjami se bistveno razlikujejo od tistih v splošnem izobraževalnem programu. V oddelku je lahko največ pet otrok. Zahtevana izobrazba učiteljev ki poučujejo v tem programu je specialni in rehabilitacijski pedagog ali učitelj.

V prilagojenem programu z enakovrednim izobrazbenim standardom za otroke z avtističnimi motnjami se izvajata dve specialno pedagoški dejavnosti komunikacijske veščine in socialne veščine. Dejavnosti se izvajata v vseh razredih, od prvega do devetega, vendar v različnem obsegu ur (1 do 2 uri tedensko v posameznih letih izobraževanja). Namenjeni sta pridobivanju spretnosti na šibkih področjih otrok z avtističnimi motnjami in nista ocenjeni.

Prilagojen program z enakovrednim izobrazbenim standardom se trenutno izvaja v treh ustanovah:

Centru za komunikacijo, sluh in govor Portorož,

Centru za sluh in govor Maribor in

Zavodu za gluhe in naglušne Ljubljana.

Prilagojen program z nižjim izobrazbenim standardom je namenjen otrokom z lažjo motnjo v duševnem razvoju, ki zaradi drugačne kognitivne strukture, omejene sposobnosti reševanja problemov in počasnejšega socialnega razvoja v času šolanja ne dosežejo enakovrednega izobrazbenega standarda. Učenci se v prilagojenem programu z nižjim izobrazbenim standardom opismenijo ter usvojijo osnovna znanja iz umetnosti, naravoslovja in družboslovja. V predmetniku programa je več ur tehnike in tehnologije, gospodinjstva in specialno-pedagoških dejavnosti računalniško opismenjevanje in socialno učenje. Metode in oblike dela pri poučevanju so prilagojene individualnim sposobnostim in potrebam učenca. Po zaključenem devetem razredu prilagojenega programa z nižjim izobrazbenim standardom, lahko učenci nadaljujejo izobraževanje v programih nižjega poklicnega izobraževanja.

V program prilagojenega programa z nižjim izobrazbenim standardom se praviloma usmerijo otroci z lažjo motnjo v duševnem razvoju. V primeru, da imajo ti otroci pridružene dodatne primanjkljaje, ovire oz. motnje, se jim prilagodi izvajanje programa v skladu z navodili, sprejetimi leta 2006. V skladu s Pravilnikom o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami se lahko v prilagojen program z nižjim izobrazbenim standardom usmeri tudi otroke z avtističnimi motnjami brez ugotovljene lažje motnje v duševnem razvoju. Ta rešitev je primerna za tiste otroke z avtističnimi motnjami, ki imajo tako znižan nivo prilagoditvenih spretnosti, da zaradi tega ne bi zmogli slediti ciljem izobraževalnih programov z enakovrednim izobrazbenim standardom.

Otrokom z avtističnimi motnjami, usmerjenim v prilagojen program z nižjim izobrazbenim standardom, je prav tako potrebno zagotoviti številne prilagoditve in upoštevati njihova šibka ter močna področja. V Navodilih za delo z otroki z avtističnimi motnjami v prilagojenem programu z nižjim izobrazbenim standardom so podane osnovne smernice za prilagajanje in individualizacijo pri poučevanju.

Posebni program vzgoje in izobraževanja je namenjen otrokom z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju. Ti zaradi primanjkljajev v življenju ne bodo popolnoma samostojni in bodo vse življenje potrebovali določeno stopnjo pomoči. Njihovo izobraževanje poteka drugače, s posebnimi vzgojno-izobraževalnimi procesi pa svojo stopnjo samostojnosti in neodvisnosti lahko razvijejo do optimalnih meja. Posebni program se deli na obvezni del in dva nadaljevalna dela za obdobje do 18. leta in za obdobje od 18. do 26. leta, kjer gre za raven Učenje za življenje in delo.

V posebni program vzgoje in izobraževanja se praviloma usmeri otroke z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju in tudi otroke z avtističnimi motnjami. Ta rešitev je primerna za tiste otroke z avtističnimi motnjami, ki imajo tako znižan nivo prilagoditvenih spretnosti, da zaradi tega ne bi mogli usvajati znanj v izobraževalnih programih.

Zaradi posebnosti otrok z avtističnimi motnjami na področju komunikacije, socialnih interakcij, čustvovanja in v vedenju, zanimanjih in dejavnostih, delo z otroci in mladostniki z avtizmom v posebnem programu poteka v skladu z Navodili za delo z otroki z avtističnimi motnjami v posebnem programu vzgoje in izobraževanja.

Viri:

Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI), Uradni list RS št. 16/2007, z dne 23. 02. 2007

Kurikulum za vrtce v prilagojenem programu za predšolske otroke, 92. seja Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje, z dne 22. 06. 2006

Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami ZUOPP-1, Uradni list RS št. 58/2011, z dne 22. 07. 2011

Pravilnik o izobrazbi učiteljev in drugih strokovnih delavcev v prilagojenih izobraževalnih programih osnovne šole z enakovrednim izobrazbenim standardom, Uradni list RS št. 65, z dne 11. 09. 2015

Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje vzgojno-izobraževalnih programov za otroke s posebnimi potrebami v osnovnih šolah s prilagojenim programom in zavodih za vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami, Uradni list RS št. 59/2007, z dne 04. 07. 2007

Prilagojeni izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom, objavljeno na spletni strani MIZŠ

Posebni program vzgoje in izobraževanja, Ljubljana 2014, objavljeno na spletni strani MIZŠ

Navodila za delo z otroki z avtističnimi motnjami v posebnem programu vzgoje in izobraževanja, Ljubljana 2014, objavljeno na spletni strani MIZŠ

Vzgojo in izobraževanje v Republiki Sloveniji ureja več zakonov. Krovni zakon je Zakon o financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI). Ta ureja pogoje za izobraževanje na področju predšolske vzgoje, osnovnošolskega izobraževanja, srednješolskega in višjega strokovnega izobraževanja ter izobraževanja odraslih. Ureja tudi vzgojo in izobraževanje otrok, mladoletnikov in mlajših polnoletnih oseb s posebnimi potrebami. Zakon določa, da se vzgoja in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami lahko izvaja le po javno veljavnih programih vzgoje in izobraževanja. Vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami podrobneje ureja Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP-1).

Zdravstvo, šolstvo in sociala so področja, ki jih ureja država. Zagotavljajo okvir, v katerem je možno zadovoljiti potrebe vsakega posameznika v družbi. Ta okvir država ureja z zakoni in predpisi. Njihovo spreminjanje je praviloma dolgotrajno, zato se pogosto država ne odzove pravočasno na spremembe v družbi. Nekateri posamezniki imajo specifične potrebe, ki jih ni možno v celoti zadovoljiti s storitvami, ki jih nudi država. V vseh teh in še mnogih drugih primerih so nevladne organizacije tiste, ki zadovoljujejo potrebe svojih članov, hkrati pa sodelujejo pri spreminjanju družbe v smeri zagotavljanja sistemskih rešitev.

Definicija nevladne organizacije, ki se najpogosteje uporablja v Sloveniji je, da je to prostovoljna, neodvisna in nepridobitna organizacija civilne družbe. Ima status pravne osebe. Ustanovijo jo lahko fizične osebe ali pravne osebe zasebnega prava. Ustanovljena je po načelu svoboden odločitve in deluje po načelu nepridobitnosti. Nevladna organizacija mora biti neodvisna od vlade, drugih organov oblasti, političnih strank in gospodarskih družb. Namen njenega delovanja mora presegati zgolj interese članstva biti mora splošno koristen ali dobrodelen. Nevladna organizacija lahko svobodno določa cilje svojega delovanja in svobodno izbira sredstva za njihovo doseganje, v kolikor deluje javno in odprto ter v skladu s pravnim redom.

V Sloveniji še nimamo zakona o nevladnih organizacijah, je pa zakon v pripravi.

V Sloveniji se kot nevladne organizacije štejejo društva, ustanove in zavodi ter njihove zveze.

Nevladne organizacije delujejo v skladu s skupnimi interesi svojih članov, hkrati pa je njihovo delovanje usmerjeno tudi v javni interes.

Če društvo deluje na področju vzgoje in izobraževanja ter njegovo delovanje presega interese njegovih članov in je splošno koristno, lahko pri Ministrstvu za izobraževanje in šport zaprosi za status društva, ki deluje v javnem interesu. Na straneh MIZŠ je objavljen aktualni seznam društev, ki delujejo v javnem interesu.

Tudi na področju socialnega varstva so pri oblikovanju novih pristopov za obvladovanje socialnih stisk pomembno vlogo odigrale nevladne organizacije, ki so in bodo v prihodnosti vedno bolj izvajalci programov sistema socialnega varstva. Stališče Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve in enake možnosti je, da nevladne organizacije ravno zaradi svoje umeščenosti v civilno družbo lažje oblikujejo specifične potrebe posameznikov in skupin prebivalstva. Seznam sofinanciranja večletnih programov je objavljen na spletni strani MDDSZ.

Osebe z avtizmom in njihove družine ugotavljajo, da je v Sloveniji premalo narejenega za zadovoljevanje njihovih potreb. Tako na področju zdravstva kot šolstva je premajhna dostopnost do ustreznih storitev. Na področju sociale in zaposlovanja prav tako ni rešitev, ki bi bile prilagojene potrebam oseb z avtizmom. Kljub temu, da starši opozarjajo in pozivajo k sistemski ureditvi reševanja izzivov na področju avtizma, se stvari premikajo izjemno počasi ali pa sploh ne. Zato so se starši otrok, mladostnikov in odraslih z avtizmom začeli združevati v društva, v katerih skušajo zadovoljevati vsaj del potreb, ki bi jih morale vladne institucije.

Od leta 2015 v Sloveniji deluje Zveza nevladnih organizacij za avtizem Zveza za avtizem – SAM. Osnovni cilj zveze je doseči celostno obravnavo avtističnih oseb v celem življenjskem obdobju. Namen zveze je združevanje nevladnih organizacij s področja avtizma, združevanje oseb z avtizmom, njihovih staršev in strokovnjakov, ki delajo z njimi, ozaveščanje javnosti o problemih oseb z avtizmom, spremljanje in spreminjanje zakonodaje idr.

Naraščanje števila oseb z avtizmom, izzivi, na katere otrok, mladostnik, odrasel z avtizmom naleti na vseh področjih življenja, potreba staršev, družinskih članov, strokovnjakov po znanju s področja avtizma, zahtevajo interdisciplinarni pristop države pri urejanju pogojev za zadovoljevanje potreb naštetih skupin. Urejanje področij mora biti povezano, saj bomo le tako lahko zagotovili pravočasno, ustrezno in kontinuirano podporo osebam z avtizmom. Zato je nujno potrebno, da trije bistveni resorji svoje ukrepe na področju avtizma poenotijo in jih izvajajo skupaj.

S tem namenom je bila maja 2007 imenovana medresorska delovna skupina za pripravo predloga o ureditvi problematike otrok s posebnimi potrebami. Delovno skupino je sestavljalo 8 članov, cilj skupine pa je bil, da pripravi okvirni nacionalni načrt celostne obravnave te skupine otrok, mladostnikov in odraslih. Skupina je delo zaključila leta 2009 z izdajoSmernic za celostno obravnavo oseb s spektroavtističnimi motnjami.

V smernicah je podan kratek povzetek Poročila odbora strokovnjakov za izobraževanje in integracijo otrok z avtizmom pri Svetu Evrope, Opredelitev spektroavtistične motnje, Zgodovina obravnave otrok s posebnimi potrebami v Sloveniji, Opis stanja obravnave otrok s spektroavtistično motnjo in predlagane potrebne spremembe pri obravnavi otrok s spektroavtistično motnjo.

V Smernicah je predlagano, da se na področju zdravstva na primarni ravni poveča občutljivost zdravnikov, ki spremljajo razvoj otroka v smislu odstopanj na področjih socialne interakcije, komunikacije in nenavadnih vedenj. Na sekundarni ravni predlagajo ustanovitev najmanj desetih celovitih timov (razvojne ambulante ali mentalno higienski oddelki), ki bi diagnosticirali, izvajali terapevtsko obravnavo, sodelovali pri izdelavi IP, zagotavljali podporo strokovnjakom v vzgoji in izobraževanju ter staršem, spremljali otroka, uvajali medikamentozno zdravljenje, sodelovali pri usmerjanju in raziskovali na področju avtizma. Na terciarni ravni predlagajo obširen program zunajbolnišnične obravnave, ki zajema tako intenzivno diagnostično obravnavo in spremljanje, intenzivne terapevtske programe, vključno z njihovo implementacijo v otrokovo vsakdanje okolje, programe za boljše vključevanje v širšo skupnost, izobraževanje za strokovnjake in starše, programe skupinske in individualne podpore družini, raziskovanje na področju avtizma, oblikovanje informacijskega centra na področju avtizma in razvoj registra za spektroavtistično motnjo. Predvideva se tudi sodelovanje s primarno oz. sekundarno ravnijo zdravstva, predvsem v obliki konzultacij, timskih sestankov za težje primere in izobraževanj ter sodelovanje s strokovnjaki VIZ, strokovnjaki podobnih institucij v tujini in sodelovanje z NVO.

V Smernicah predlagajo, da se na področju šolstva v Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami uvede tudi skupina otrok z avtizmom, da se za to skupino oblikujejo posebni kriteriji ter priporočila za usmerjanje v programe. Predlagane so prilagoditve, ki se naj za otroke z avtizmom izvajajo v izobraževalnih programih in poudarjeno je, da se naj pri odločanju za usmeritve v program upošteva tudi stopnja otrokovih prilagoditvenih spretnosti in ne samo njegove intelektualne sposobnosti. Stopnja prilagoditvenih spretnosti je namreč boljši napovednik otrokove uspešnosti in samostojnosti v življenju. Predlagano je tudi, da se oblikuje prilagojen program z enakovrednim izobrazbenim standardom za otroke z avtizmom, saj lahko manjše število otrok v razredu in specifične prilagoditve ter pristopi otroku omogočijo boljše okolje za razvoj prilagoditvenih spretnosti in usvajanje izobraževalnih ciljev. Prav tako predlagajo razširitev možnosti vključevanja predšolskih otrok z avtizmom v prilagojen program za predšolske otroke.

Na področju sociale v Smernicah priporočajo razvoj socialne podporne mreže v smislu informacijskega centra, programa za starše, programa za osebe z avtizmom, programa za strokovnjake, prostovoljce in razvoj centrov za občasno bivanje.

Za zaposlovanje večine odraslih oseb s spektroavtistično motnjo velja, da potrebujejo podporo in pomoč za čim bolj učinkovito in samostojno življenje. Zaradi težav na področju komunikacije in socialne interakcije je le malo oseb z avtizmom sposobnih delati v delovnem okolju brez prilagoditev, zato v Smernicah menijo, da bi bile zanje najprimernejše oblike podporne zaposlitve, ki jihZakon o rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov že omogoča, v praksi pa še niso zaživele.

Prav tako predlagajo, da se tudi za osebe s spektroavtistično motnjo, ki morajo biti vključene v institucionalno varstvo, vključijo v procese deinstitucionalizacije in razvoj skupnostnih služb, ki jih predvideva nacionalni program socialnega varstva iz leta 2005.

Do sedaj je bilo realiziranih nekaj predlogov, podanih v Smernicah za celostno obravnavo oseb s spektroavtistično motnjo. Otroci z avtizmom so od leta 2011 posebna skupina otrok vZakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (njegova uporaba se je pričela septembra 2013). Prav tako je po tem zakonu otroke z avtizmom mogoče usmeriti v vse programe izobraževanja, ne glede na ugotovljeno motnjo v duševnem razvoju (lahko se usmerijo tudi v prilagojen program z nižjim izobrazbenim standardom ali v posebni program, glede na nivo njihovih prilagoditvenih spretnosti). Od septembra 2015 se lahko otroci z avtizmom izobražujejo vprilagojenem programu z enakovrednim izobrazbenim standardom za otroke z avtističnimi motnjami.

Julija 2017 je bil sprejetZakon o celostni zgodnji obravnavi predšolskih otrok s posebnimi potrebami, ki je prav tako rezultat sodelovanja vseh treh resorjev. Zakon bo začel veljati šele leta 2019. Do takrat bo v Sloveniji potekal projektCelostna zgodnja obravnava otrok s posebnim potrebami in njihovih družin ter krepitev kompetenc strokovnih delavcev, ki bo ob zaključku ponudil tudi strokovne rešitev za praktično uvedbo zakona.

Vir:

Marta Macedoni Lukšič in člani delovne skupine Smernice za oblikovanje zdravstvene, vzgojno-izobraževalne in socialne mreže na področju celostne skrbi za osebe s spektroavtističnimi motnjami (SAM), Ministrstvo za zdravje, 2009

Iskanje po strani

Naročite se na novice

Naloga države je, da nam zagotavlja takšne razmere, ki nam bodo omogočale ustvarjalno sodelovanje in uresničevanje naših razvojnih možnosti. Omogoča nam, da lahko s svojo delavnostjo dosežemo raven kakovosti življenja, ki je primerljiva z drugimi v okolju in ustreza merilom človeškega dostojanstva. Tisti med nami, ki si zaradi različnih razlogov socialne varnosti ne morejo zagotoviti sami, pa so upravičeni do določenih pravic iz socialnega varstva.

Družine z otrokom, mladostnikom ali odraslim z avtizmom so nedvomno v položaju, ko potrebujejo več družbene podpore, tako v smislu večjih finančnih sredstev kot možnosti koriščenja raznih podpornih sistemov za razbremenitev fizičnih in psihosocialnih obremenitev. Pomembna je tudi naravnanost države, in sicer da razvija družbo, v kateri smo enakovredni in se ob sprejemanju vseh razlik med ljudmi lahko vanjo vključi vsak posameznik.

Na področju socialnih pravic se uporablja nekoliko drugačno izrazoslovje kot na področju vzgoje in izobraževanja. Otrok s posebnimi potrebami je v socialni zakonodaji otrok, ki potrebuje posebno nego in varstvo. Ko dopolni starost 18 let, se ga opredeljuje z izrazom invalid.

Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih ureja pravice iz naslova zavarovanja za starševsko varstvo in pravice do družinskih prejemkov. Po tem zakonu je otrok, ki potrebuje posebno nego in varstvo:

otrok z motnjami v duševnem razvoju,

slep in slaboviden otrok,

gluh in naglušen otrok,

otrok z odpovedjo funkcije vitalnih organov,

gibalno oviran otrok,

dolgotrajno hudo bolan otrok, ki zaradi svojega zdravstvenega stanja potrebuje skrbnejšo nego in varstvo.

Iz 2. člena, točke 3 Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo izhaja, da so v tej skupini otroci z avtizmom s pridruženo zmerno ali težjo motnjo v duševnem razvoju. Iz priloge navedenega pravilnika Seznam težkih, kroničnih bolezni in stanj je razvidno, da so tudi otroci z avtizmom z vsaj lažjo duševno manj razvitostjo razen otroci z jasno klinično sliko Aspergerjevega sindroma otroci, ki potrebujejo posebno nego in varstvo.

Otroci, ki potrebujejo posebno nego in varstvo, so tudi otroci z več motnjami. Slednji imajo hkrati več kot tri motnje ali diagnosticirane bolezni, ki vsaka po sebi ne predstavlja take stopnje motnje ali bolezni, da bi bil upravičen posebne nege in varstva, njihova kombinacija pa utemeljuje upravičenost do posamezne pravice.

Ali otrok potrebuje posebno nego in varstvo, odloči Center za socialno delo na podlagi mnenja zdravniške komisije.

Dodatek za nego otroka

Poleg otroškega dodatka, ki je dopolnilni prejemek za preživljanje in vzgojo in izobraževanje otroka, lahko starši otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo, uveljavljajo tudi pravico do dodatka za nego otroka. Ta je namenjen kritju povečanih življenjskih stroškov, ki jih ima družina pri preživljanju in negi otroka. Trenutno znaša dodatek za nego otroka 100 evrov mesečno, za nekatere otroke, med njimi za otroke s funkcionalno težko motnjo v duševnem razvoju, pa znaša 200 evrov mesečno.

Če starši želijo uveljaviti pravico do dodatka za nego otroka, morajo izpolniti vlogo in jo vložiti pri krajevno pristojnem Centru za socialno delo. Vlogi morajo priložiti fotokopije zdravstvene dokumentacije, pri čemer zadnji izvid ne sme biti starejši od enega leta. Če je za otroka že bilo izdano strokovno mnenje v postopku usmerjanja, je potrebno priložiti tudi kopijo tega mnenja. Center za socialno delo predloži fotokopije (predložene) dokumentacije zdravniški komisiji, ki izda mnenje. Na podlagi tega mnenja Center za socialno delo odloči o pravici do dodatka za nego otroka. Zdravniška komisija izda mnenje za največ tri leta, kadar pa gre za težka in nepopravljiva stanja, motnje v duševnem razvoju ali gibalne oviranosti, pa izjemoma za dalj časa.

Delno plačilo za izgubljeni dohodek

Na podlagi mnenja zdravniške komisije se odloči tudi o pravici do delnega plačila za izgubljeni dohodek. To je osebni prejemek, ki ga prejme eden od staršev, kadar zapusti trg dela ali začne delati krajši delovni čas od polnega zaradi nege in varstva otroka. Trenutno je višina delnega plačila za izgubljeni dohodek 734, 15 evra bruto mesečno oz. če starš dela s krajšim delovnim časom, sorazmerni del.

Pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek lahko starš uveljavlja z vlogo, ki ji priloži fotokopije zdravstvene dokumentacije, ki ni starejša od šest mesecev, fotokopije strokovnega mnenja iz postopka usmerjanja in fotokopijo dokumenta, iz katerega je razvidna številka transakcijskega računa. Vlogo odda na krajevno pristojnem Centru za socialno delo. Le-ta predloženo dokumentacijo posreduje zdravniški komisiji. Slednja poda mnenje o pravici do delnega plačila za izgubljeni dohodek in mnenje o obdobju, v katerem otrok potrebuje posebno nego in varstvo. Na podlagi tega mnenja Center za socialno delo odloči o pravici do delnega plačila za izgubljeni dohodek.

Center za socialno delo je dolžan spremljati, ali je otroku zagotovljena ustrezna nega in varstvo. V primeru da ugotovi, da temu ni tako, ukine pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek.

Za mladostnike in odrasle z avtizmom je pomemben tudi Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov. Invalid je oseba, pri kateri so ugotovljene trajne posledice telesne ali duševne okvare ali bolezni in ima zato bistveno manjše možnosti da se zaposli, ohrani zaposlitev ali v zaposlitvi napreduje.

Status invalida po tem zakonu lahko pridobi tudi oseba, ki je zaposlena. Za pridobitev statusa invalida po tem zakonu morajo biti pri osebi ugotovljene trajne posledice telesne ali duševne okvare ali bolezni, težave pri dejavnostih, ki vplivajo na njeno zaposljivost, in ovire pri vključevanju v delovno okolje na način, kot ga opredeljuje mednarodna klasifikacija funkcioniranja, invalidnosti in zdravja.

Storitve zaposlitvene rehabilitacije so predvsem priprava mnenja o ravni delovnih sposobnosti, znanj, delovnih navad, poklicnih interesov, razvijanje socialnih spretnosti in veščin, pomoč pri izboru ustreznih poklicnih ciljev, pomoč pri iskanju ustrezne zaposlitve, izdelava načrta prilagoditve delovnega mesta in delovnega okolja, usposabljanje na konkretnem delovnem mestu, spremljanje in strokovna pomoč pri usposabljanju, izobraževanju, na delovnem mestu po zaposlitvi idr.

Ocena zaposlitvenih možnosti

Po zaključeni zaposlitveni rehabilitaciji Zavod za zaposlovanje izdela oceno invalidovih zaposlitvenih možnosti. Iz ocene je razvidno, ali je zaposljiv v običajnem delovnem okolju, v podporni ali v zaščitni zaposlitvi; za katera dela je usposobljen; kakšne podporne storitve ali prilagoditve potrebuje na delovnem mestu. Če kljub rehabilitaciji, prilagoditvam delovnega mesta in okolja invalid ne more dosegati delovnih rezultatov v višini vsaj ene tretjine zaposlenega na običajnem delovnem mestu, se oceni, da zaradi invalidnosti ni zaposljiv.

Če se ugotovi, da se invalid lahko zaposli le v zaščitni ali podporni zaposlitvi, zavod izda o tem odločbo. Prav tako izda odločbo, če se ugotovi, da invalid ni zaposljiv.

Program socialne vključenosti

Če se ugotovi, da invalid ni zaposljiv, se lahko vključi v program socialne vključenosti. Programe socialne vključenosti izvajajo izvajalci, ki so izbrani na javnem razpisu in se sofinancirajo iz proračuna RS.

Zaščitna zaposlitev

Zaščitna zaposlitev je zaposlitev na delovnem mestu in v delovnem okolju, ki je prilagojeno delovnim sposobnostim in potrebam invalida. Zaščitena delovna mesta zagotavljajo predvsem zaposlitveni centri, lahko pa tudi invalidska podjetja.

Podporna zaposlitev

Podporna zaposlitev je zaposlitev invalida na običajnem delovnem mestu v običajnem delovnem okolju. Invalidu, delodajalcu in delovnemu okolju pa se zagotovi strokovna in tehnična podpora v obliki informiranja, svetovanja, usposabljanja, osebno asistenco ipd.

Vzpodbude delodajalcem

Za enakopravnejše vključevanje invalidov v zaposlitve, zakon ureja tudi nekatere vzpodbude. Te so npr. subvencije plač invalidom, plačilo stroškov za prilagoditev delovnih mest in sredstev, oprostitev plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za zaposlene invalide ipd.

Programi Centrov za socialno delo

Programi Centrov za socialno delo nudijo različne oblike strokovne pomoči pri odpravljanju socialnih stisk in težav npr. socialno preventivo, prvo socialno pomoč, osebno pomoč, pomoč družini za dom in na domu ipd.

Viri

Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, Uradni list RS, štev. 26/2014

Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo. Uradni list RS, štev. 89/2014

Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, Uradni list RS, štev. 16/2007

Individualiziran program je z zakonom predpisan dokument, ki ga oblikuje strokovna skupina za vsakega otroka, učenca oz. dijaka s posebnimi potrebami. Zakon določa, da mora vzgojno-izobraževalni zavod v 30 dneh po dokončnosti odločbe izdelati individualizirani program (v nadaljevanju IP) za otroka oz. mladostnika s posebnimi potrebami. Strokovno skupino za izdelavo IP imenuje ravnatelj VIZ, sestavljajo pa jo strokovni delavci, ki bodo sodelovali pri izvajanju vzgojno-izobraževalnega programa za otroka s posebnimi potrebami. Oblika IP ni predpisana, predpisani pa so elementi, ki jih mora IP vsebovati.

Z individualiziranim programom se določi organizacija in izvedba vseh oblik dodatne strokovne pomoči, cilji in oblike dela na posameznih vzgojno-izobraževalnih področjih, strategije vključevanja otroka s posebnimi potrebami v skupino, potrebne prilagoditve pri preverjanju in ocenjevanju znanja, doseganju standardov in napredovanju, uporaba prilagojene in pomožne izobraževalne tehnologije in po potrebi tudi izvajanje fizične pomoči, izvajanje tolmačenja v slovenskem znakovnem jeziku, prehajanje med programi ter potrebne prilagoditve pri organizaciji, časovna razporeditev pouka in veščine za čim večjo samostojnost v življenju (prilagoditvene spretnosti) ter načrt vključitve v zaposlitev.

V pripravo in spremljanje individualiziranega programa morajo biti vključeni starši ter otrok s posebnimi potrebami, glede na njegovo zrelost in starost. Individualiziran program je potrebno najmanj v vsakem vzgojno-izobraževalnem obdobju evalvirati in ga po potrebi spremeniti.

V praksi je individualiziran program lahko formalnost, ki služi samo zadostitvi zakonskih zahtev, lahko pa je živ dokument, ki je podlaga za dobro in učinkovito delo z otrokom s posebnimi potrebami.

Za oblikovanje individualiziranega programa zberemo dokumentacijo o otroku, s katero razpolagamo običajno so to osebni podatki in odločba o usmeritvi s strokovnim mnenjem. Starše lahko zaprosimo, da nam posredujejo zdravstveno, psihološko, specialno pedagoško in drugo dokumentacijo, s katero razpolagajo. Informacije lahko, ob privolitvi staršev, pridobimo tudi s sodelovanjem s strokovno skupino, ki je otroka predhodno obravnavala (npr. v vrtcu) ali s sodelovanjem s strokovnimi delavci ustanov, kjer je bil otrok obravnavan (razvojna ambulanta, pedopsihiatrična obravnava, logopedska obravnava ipd). Neprecenljiv vir informacij o otroku in njegovih potrebah so starši. Največ informacij, ki so relevantne za izdelavo individualiziranega programa, pa dobijo člani strokovne skupine z načrtnim, neposrednim opazovanjem otroka v različnih situacijah. V pomoč so nam lahko tudi že v poglavju o javno veljavnih izobraževalnih programih omenjena Navodila za izvajanje vzgojno izobraževalnih programov.

Po tako zbranih informacijah lahko zapišemo globalno oceno otroka. Ta ocena naj zajema področje motorike, zaznavanja, orientacije, govora, jezika in komunikacije, usmerjenost procesov (motivacija, pozornost), otrokove vedenjske značilnosti, socialne spretnosti. Glede na starost otroka, njegove primanjkljaje, ovire oz. motnje in vzgojno-izobraževalni program v katerega je usmerjen, lahko opredelimo še druga področja: npr. kognicijo, stil učenja, posebnosti v senzorni integraciji, socialno komunikacijo, socialne interakcije, samostojnost, prepoznavanje in obvladovanje čustev, otrokove rutine ipd. Opredelijo se naj tudi otrokova močna področja ter njegove šibkosti.

Nato zapišemo cilje in oblike dela po posameznih vzgojno-izobraževalnih področjih. Le-te oblikujemo tako, da ustvarimo pogoje, v katerih bodo lahko najbolj do izraza prišla otrokova močna področja in predvidimo ustrezne oblike podpore pri aktivnostih, ki se nanašajo na otrokove šibkosti oz. področja posebnih potreb. Cilji, ki jih zapišemo v otrokov IP, se ne nanašajo na predpisane vzgojno-izobraževalne cilje, saj so le-ti določeni s kurikulum oz. učnimi načrti. V IP zapišemo cilje v zvezi s spretnostmi, ki jih mora otrok usvojiti ali izpopolniti, da bo lahko sledil vzgojno-izobraževalnemu procesu, komuniciral in se vključeval v skupino vrstnikov, razvil ustrezno stopnjo samostojnosti ipd.

Cilj, ki ga postavimo v IP mora biti konkreten, zapisan tako, da bo jasno, kdaj ga bo otrok usvojil, biti mora merljiv. Pri tem določimo, kdo bo otroku pomagal pri razvijanju spretnosti, s katero bo dosegel cilj, v katerih situacijah bo spretnost uporabljal in kako bomo dosegli generalizacijo spretnosti v različnih okoliščinah.

Primer:

V globalni oceni je bilo ugotovljeno, da otrok z avtizmom ne zna ustrezno začenjati pogovora. Ob vsakem poskusu začenjanja komunikacije s katerokoli osebo, uporablja isto frazo: »Danes bo dobro kosilo«.

Postavljeni cilj: Pogovor z odraslimi osebami začne z ustreznim nagovorom.

Učenje spretnosti: Pri urah dodatne strokovne pomoči za odpravljanje primanjkljajev spozna fraze, ki so socialno sprejemljive ob začenjanju pogovora (npr. »Dober dan!, Kako ste?«).

Generalizacija spretnosti: Učitelji ob začetku pouka, začetku ure, med odmori, v oddelku podaljšanega bivanja otroka z verbalnim namigom spomnijo, kakšen nagovor se od njega pričakuje. Izven šole za to poskrbijo starši.

Usvojen cilj: Otrok spontano začne pogovor z odraslim z ustreznim nagovorom v 4 od 5 primerov.

Tako postavljenih ciljev naj v individualiziranem programu ne bo veliko (priporočljivo je do 6 ciljev). Ko je cilj dosežen, postavimo nov cilj. Ta lahko nadgrajuje predhodnega (npr. v zgornjem primeru: Pogovor z vrstniki začne z ustreznim nagovorom), če pa je otrok usvojil spretnost do take mere, da je primerljiva z vrstniki oz. do nivoja, za katerega ocenjujemo, da je otrok spretnost maksimalno sposoben usvojiti, postavimo drug cilj.

V IP zapišemo tudi oblike dela pri posameznih predmetih, za katere menimo, da bodo otroku omogočale najboljše spremljanje pouka, časovne prilagoditve, potrebne za otroka ter prilagoditve pri organizaciji pouka, preverjanju in ocenjevanju znanja, pri napredovanju. Zapišemo načine, s katerimi otrok najlažje usvaja izobraževalne cilje in načine s katerimi najlažje pokaže svoje znanje ter mu tako omogočimo doseganje ciljev na njemu lasten način. Opredelimo tudi, katere tehnične pripomočke bo otrok potreboval, zanj ustrezne didaktične pripomočke, morebitno pomoč pri organizaciji zapiskov idr.

V IP opredelimo organizacijo in način izvajanja dodatne strokovne pomoči in glede na otrokovo starost in njegove potrebe še način izvajanja fizične pomoči, tolmačenja v slovenski znakovni jezik, prehajanje med programi, načrt za vključitev na trg dela ipd.

V IP opredelimo tudi oblike sodelovanja s starši in predvidimo termine za evalvacijo IP.

Zakon sicer zahteva evalvacijo individualiziranega programa najmanj enkrat v vsakem vzgojno-izobraževalnem obdobju. V kolikor želimo, da je IP živ dokument, je jasno, da je evalvacije in na osnovi njih narejene spremembe IP potrebno izvajati pogosteje.

Otrok oz. mladostnik s posebnimi potrebami je z odločbo o usmeritvi usmerjen v zanj najprimernejši vzgojno-izobraževalni program. V primeru usmeritve v program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, v izjemnih primerih pa tudi v primeru usmeritve v prilagojene izobraževalne programe, se v odločbi o usmeritvi določi tudi dodatna strokovna pomoč.

Dodatna strokovna pomoč (v nadaljevanju DSP) se izvaja individualno ali skupinsko, v oddelku ali izven oddelka, praviloma v vzgojno-izobraževalnem zavodu. Lahko se izvaja kot:

Pomoč za premagovanje primanjkljajev, ovir oz. motenj. Ta oblika DSP je namenjena odpravljanju oz. premagovanju primanjkljajev pri posameznem otroku s posebnimi potrebami. Učitelj dodatne strokovne pomoči je lahko specialni in rehabilitacijski pedagog, logoped, surdopedagog, tiflopedagog, socialni pedagog idr. Kakšen bo profil izvajalca DSP za premagovanje primanjkljajev se določi v odločbi o usmeritvi. Odločitev je odvisna predvsem od primanjkljajev otroka. Ker ima lahko otrok več primanjkljajev, ovir oz. motenj, so lahko tudi izvajalci DSP različni. V vrtcu lahko otrok dobi največ dve uri tedensko DSP za premagovanje primanjkljajev, v osnovni šoli do štiri ure tedensko in v srednji šoli največ dve uri tedensko. Praviloma se te vrste DSP izvaja tedensko, lahko pa tudi v strnjeni obliki, če je to strokovno utemeljeno.

Učna pomoč je oblika DSP, ki je namenjena učni pomoči pri posameznem predmetu ali predmetnem področju, pri katerem ima otrok zaradi svojih primanjkljajev učne težave. Učna pomoč se izvaja samo v OŠ ter v programih nižjega poklicnega izobraževanja in srednjega poklicnega izobraževanja, v primeru dolgotrajne bolezni, zaradi katere je bil otrok odsoten od pouka dva meseca ali več, pa tudi v drugih programih srednjega izobraževanja. Učenec oz. dijak lahko ima do dve uri učne pomoči na teden.

Svetovalna storitev je namenjena oblikovanju podpornega okolja za uspešnejše vključevanje otroka s posebnimi potrebami in se ne izvaja neposredno z otrokom, pač pa vključuje delo tako z otrokom s posebnimi potrebami kot tudi s starši, strokovnimi delavci, vrstniki iz skupine oz. oddelka, v katerega je otrok s posebnimi potrebami vključen, in tudi delo z zunanjimi inštitucijami. Vsak otrok s posebnimi potrebami, ki je usmerjen v program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, mora imeti eno uro svetovalne storitve tedensko, vendar se ta lahko izvaja v strnjeni obliki, za več otrok skupaj, in sicer v obliki izobraževanj, delavnic za strokovne delavce, starše, vrstnike v oddelku. Izvajalci svetovalne storitve niso vnaprej določeni, pač pa se pri načrtovanju izvajalcev sledi ciljem individualiziranega programa za posameznega otroka. Izvajalci svetovalne storitve so strokovni delavci vrtca ali šole, lahko pa tudi zunanji strokovni delavci, npr. strokovni delavec iz zavoda za izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami. ZUOPP-1 v 20. členu predvideva ustanovitev zavodov, ki izvajajo strokovne naloge, pri čemer je ena od teh nalog tudi izvajanje svetovalnih storitev (pomoč pri izdelavi IP, evalvacija, svetovanje staršem, učiteljem, otrokom, supervizija, strokovna pomoč za predšolske otroke, poklicno usmerjanje). Vendar se zavodi, ki izvajajo strokovne naloge, trenutno izvajajo samo v pilotni obliki v okviru projekta »Mreža strokovnih institucij za podporo otrokom s posebnimi potrebami in njihovim družinam«.