mag. Eva Žiberna, univ. dipl. psih.
Osebe z avtizmom, ki so vključene v inkluzivno izobraževanje, so v neprestanem stiku s svojimi nevrotipičnimi vrstniki. V izobraževalnem okolju imajo navadno precej individualne podpore s strani odraslih, pogosto pa pozabljamo na podporo, ki jim jo lahko dajejo tudi njihovi vrstniki.
Podpora s pomočjo vrstnikov (angl. Peer – Mediated Support Interventions) je skupek različnih intervencij, ki se v okviru inkluzivnega izobraževanja uporabljajo tudi za osebe z avtizmom ter so dokazano učinkovite. Preko vrstniške podpore in interakcij z vrstniki lahko osebe z avtizmom razvijajo veščine socialne komunikacije in jezik, se učijo akademskih in funkcionalnih življenjskih veščin, pridobijo emocionalno podporo, tvorijo prijateljske vezi ter bolj aktivno sodelujejo pri življenju v vrtcu, šoli, dijaškem domu ipd. Odnosi, ki se ob tem vzpostavljajo, jim pomagajo tudi pri razvijanju občutka pripadnosti, spodbujajo neodvisnost, povečajo interes za učenje ter doprinesejo k boljšemu splošnemu počutju in zadovoljstvu. Vrstniki, ki podpirajo osebe z avtizmom, povečajo svojo toleranco, razumevanje in zavedanje o drugačnosti. Počutijo se koristne in zadovoljne, da lahko pomagajo drugim.
Intervencije podpore s pomočjo vrstnikov vključujejo opolnomočenje enega ali več nevrotipičnih vrstnikov, da osebi z avtizmom nudijo kontinuirano podporo pri socializaciji in/ali učenju v naravnem okolju. Izbrane vrstnike poučujejo in vodijo specialni pedagogi (oz. izvajalci dodatne strokovne pomoči), učitelji, spremljevalci oseb z avtizmom ter drugo pedagoško osebje. Sprva je vključenost odraslih intenzivnejša, kasneje pa le-ti postopoma umikajo svojo pomoč. V skupino omenjenih intervencij uvrščamo: neposredno poučevanje vrstnikov in osebe z AM, podporo vrstnikov, socialne mreže vrstnikov, tutorstvo, kooperativne učne skupine.
Podpora vrstnikov pri socializaciji
Vrstniki lahko osebam z avtizmom pomagajo razvijati socialne veščine in socialno komunikacijo. Ob vrstnikih se lahko učijo vzpostavljanja stikov in komunikacije z drugimi (recimo vsebin in načinov pogovarjanja z različnimi osebami, igre in različnih načinov druženja z drugimi); tolmačijo vedenja drugih v različnih situacijah (prepoznavanje čustev, krepljenje teorije uma ipd.) in krepijo socialno prilagojena vedenja (recimo deljenje z drugimi, čakanje na vrsto). Vrstniki lahko pri tem nastopajo kot model, osebi z avtizmom pa lahko dajejo tudi neposredna navodila, kako naj se vede v določenih situacijah.
Podpora vrstnikov pri učenju
Vrstniki so lahko tudi pomembna opora med samim učnim procesom. Osebi z avtizmom lahko ponovijo, pretolmačijo ali vizualno ponazorijo učiteljeva navodila, pomagajo ji pri usmerjanju pozornosti in vzdrževanju koncentracije ter tako boljšemu sledenju pouku. Krepijo lahko tudi motivacijo za učenje, nudijo povratno informacijo o opravljenem učnem delu, pomagajo pri organizaciji dela in učenja ter so model pri opravljanju učnih nalog.
Intervencije podpore vrstnikov načrtujemo tako, da:
- Izberemo primerne vrstnike ter osebe z avtizmom, ki bi jim ta podpora koristila. Vrstnike običajno izbere oseba, ki osebo z avtizmom in njene vrstnike dobro pozna. Pomaga si lahko z naslednjimi kriteriji:
- vrstniki so podobne starosti in imajo podobne interese kot oseba z avtizmom;
- so motivirani in si želijo podpreti osebo z avtizmom (lahko izberemo tiste, ki se za to pomoč prostovoljno javijo ali pa že imajo izkušnje s prostovoljstvom);
- so spretni v komunikaciji in imajo dobre socialne veščine;
- so zanesljivi (npr. iz šole ne izostajajo preveč) in dostopni (npr. imajo podoben urnik kot oseba z avtizmom), saj je predvidljivost in stalnost za osebe z avtizmom zelo pomembna;
- bolje je, če izberemo vrstnike istega spola in tiste, ki živijo v bližini osebe z avtizmom, ker s tem omogočimo tudi stike izven šole;
- običajno izberemo in usposobimo več vrstnikov, da preprečimo izgorelost in odvisnost od podpore, vendar le tolikšno število, kot je za osebo z avtizmom obvladljivo;
- pri izbiri vrstnikov upoštevamo tudi želje in mnenje osebe z avtizmom, ki bo deležna te podpore.
Za izvajanje vrstniške podpore potrebujemo soglasje staršev vseh vpletenih otrok in mladostnikov. Pri izbiri osebe z avtizmom, ki bo prejemala vrstniško podporo, upoštevamo, da so te intervencije manj primerne za osebe z avtizmom, ki so socialno zelo anksiozne in odklanjajo družbo.
- Izvedemo usposabljanje vrstnikov.
Da se vrstniki čim bolje privadijo in znajdejo v svoji novi vlogi, jih moramo naučiti nekaterih strategij interakcij z osebami z avtizmom. Najprej je dobro, da jih poučimo o različnosti in kako se ljudje nanjo odzivamo. Podrobneje jim predstavimo avtizem in načine odzivanja oseb z avtizmom ter odpravimo morebitna napačna prepričanja, ki so si jih ustvarili o značilnostih oseb z avtizmom. Informiramo jih o močnih in šibkih področjih njihovega vrstnika z avtizmom ter o izzivih, s katerimi se sooča. Predstavimo jim tudi cilje njihove podpore (kaj bo oseba z avtizmom s tem pridobila in kaj bodo pridobili oni).
Ko bolje razumejo svojega vrstnika z avtizmom, določimo konkretnejše cilje njihove podpore ter jih naučimo specifičnih strategij, kako naj se nanj odzivajo in ga vzpodbujajo. Lahko jih učimo npr. naslednje:
- Kako pridobiti in usmerjati pozornost vrstnika z avtizmom?
- Na kakšen način komunicirati z vrstnikom z avtizmom, da jih bo razumel?
- Kako se ustrezno odzivati na neprimerno vedenje vrstnika z avtizmom?
- Kako povečati njegovo motivacijo?
- Kako biti ustrezen model za učenje določenih veščin (npr. igre, sodelovanja, pogovarjanja z drugimi)?
- Na kakšen način mu pomagati, da bo bolj organiziran?
- Kako krepiti socialno primerna vedenja?
Teh strategij jih lahko učimo v manjših skupinah preko razlage, diskusije, učenja z modelom in igre vlog.
- Načrtovane aktivnosti izvajamo v skupini ali v razredu.
Na začetku je dobro, da vrstniki in oseba z avtizmom sodelujejo v krajših učnih priložnostih (recimo 15 minut na dan), ki so strukturirane. Izberemo aktivnosti, ki so zanimive tako za osebo z avtizmom kot tudi za vrstnike (npr. določeno družabno igro, gibalno aktivnost). V začetnih fazah vse vpletene intenzivno vodimo in usmerjamo. Kasneje lahko te interakcije prenesemo v bolj naravno oz. manj strukturirano okolje (npr. šolske odmore in malico), pa tudi v čas med poukom in na šolske dneve dejavnosti. Strokovni delavci naj načrtujejo tudi redna srečanja z vrstniki, na katerih skupaj evalvirajo doseganje ciljev ter razrešijo morebitne izzive, stiske ali dileme. Neprestano krepimo ustrezne vrstniške interakcije (s pohvalo, s pismom staršem, z organizacijo prijetnih aktivnosti ipd.). Pohvalimo in krepimo tudi ustrezno vedenje osebe z avtizmom (npr. ko ustrezno uporabi naučeno veščino).
- Postopoma manjšamo strukturo in umikamo pomoč odraslih oseb.
Odrasla oseba sprva pripravlja materiale in učne pripomočke, določa vloge in sodelujoče načrtuje aktivnosti in cilje ter celo aktivno sodeluje v vrstniških interakcijah. Ko so vrstniki in oseba z avtizmom v interakcijah dovolj sproščeni in suvereni, odrasli postopoma umika svojo vključenost. Še vedno lahko svetuje, daje iztočnice, komentira določene dogodke, vendar se vzdržuje aktivne udeležbe v vrstniških interakcijah. Na koncu odrasla oseba nastopa le kot t. i. »baza sigurnosti«, kjer je na voljo za vprašanja in podporo po potrebi. Tudi ko nastopa le v tej vlogi, pa naj ne pozabi na občasno nagrajevanje ustreznih vrstniških interakcij.
Viri:
Jurišič, B. D. (2016). Otroci z avtizmom – priročnik za učitelje in starše. Ljubljana: Izobraževalni center Pika, Center Janeza Levca.
Prelock, P. A. in McCauley, R. J. (2012). Treatement of Autism Spectrum Disorders. Evidence-Based Intervention Strategies for Communication and Social Interactions. Baltomore, Maryland: Paul H. Brookes Publishing Co., Inc.
Peer-Based Intervention and Autism Spectrum Disorders. Tips and Resources for Teachers. Vanderbilt Kennedy Center. Pridobljeno 15. 2. 2018 s http://vkc.mc.vanderbilt.edu/assets/files/tipsheets/peerinterventionasdtips.pdf.