Osebe z avtizmom se vedejo drugače kot “nevrotipični” ljudje (osebe, pri katerih se mišljenje, čustvovanje in vedenje razvijajo tako kot pri večini), čeprav je njihovo vedenje podobno tistemu, ki ga v nekaterih ekstremnih situacijah kažejo vsi ljudje. Vzroke za značilno vedenje oseb z avtizmom lahko najdemo v drugačnem delovanju možganov in posledično v drugačnem zaznavanju sveta, drugačnem mišljenju ter komunikaciji z okolico. Če želimo osebam z avtizmom pomagati, moramo najprej dobro razumeti vzroke, ki do določenega vedenja privedejo.
»Avtizem ni bolezen. Je drugačen način, kako biti človek. Otroci z avtizmom niso bolni, v razvoju napredujejo kot vsi drugi. Ne rabimo jih spreminjati ali popravljati. Potruditi se moramo, da jih razumemo, nato pa moramo spremeniti naše ravnanje. Če želimo doprinesti k napredku oseb z avtizmom, moramo spremeniti sebe – naša stališča, vedenje in načine podpore, ki jih nudimo. Če želimo razumeti osebo z avtizmom, se moramo neprestano spraševati – zakaj, zakaj, zakaj se le-ta vede na določen način.« (Prizant, 2015, str. 4).
Senzorna integracija
Veliko oseb z avtizmom drugače predeluje vsakodnevne čutne (senzorne) informacije iz okolja in iz telesa. Katerokoli čutilo (vid, sluh, voh, okus, dotik, gibanje) je lahko preveč ali premalo občutljivo. Drugačna organizacija senzornih informacij je lahko vzrok za drugačno vedenje in vpliva na kvaliteto življenja posameznika z avtizmom in njegove družine.
Primer (Grandin T., https://www.brainyquote.com/quotes/quotes/t/templegran283456.html):
»Sem preobčutljiva na zvoke. Ko je zazvonil šolski zvonec, so me zabolela ušesa. Bilo je kot bi mi skozi glavo potoval zvok zobozdravniškega svedra.«
Primer (Gillingham G., http://www.autism.org.uk/about/behaviour/sensory-world.aspx):
»Vedno, ko se me kdo dotakne, boli. Čutim kot bi mi ogenj zajel telo.«
Osebe, ki imajo težave s predelovanjem senzornih informacij, lahko doživljajo t. i. prekomerno senzorno odzivnost. Prevelika količina senzornih informacij lahko pri osebi z avtizmom povzroča stres, anksioznost, v nekaterih primerih pa celo telesno bolečino. Posledice tega so lahko umikanje določenim dražljajem in situacijam, ki so povezane z njimi; vedenjski izbruhi in agresivnost; druge oblike škodljivega vedenja ter nekatera »samotolažilna vedenja« (zibanje, zlaganje stvari, ponavljanje določenih ritualov ipd.). Po drugi strani pa lahko osebe z avtizmom doživljajo t. i. senzorno neodzivnost. Premajhna količina zaznanih senzornih informacij lahko povzroča utrujenost, zaspanost, žalost in depresijo.
Primer:
Marko je 7-letni deček z avtizmom, ki obiskuje 1. razred OŠ. Je preobčutljiv na zvok, zato se upira odhodu v hrupno in kaotično šolsko jedilnico. Ko je čas za malico, se Marko uleže na tla šolske učilnice. Ko ga učiteljica skuša pripraviti, da bi vstal in odšel na malico kot vsi ostali učenci, kriči in brca okrog sebe.
Izvršilne možganske funkcije
Sklopu mentalnih spretnosti, ki nam pomagajo pri izvršitvi neke naloge oz. aktivnosti, pravimo izvršilne (eksekutivne) možganske funkcije. Gre za spretnosti načrtovanja, organizacije, usmerjanja pozornosti, osredotočanja, postavljanja prioritet, za zmožnost samokontrole ter za razumevanje koncepta časa. Raziskave kažejo, da imajo osebe z avtizmom slabše razvite izvršilne možganske funkcije, kar pomembno vpliva na njihovo učenje, delo, samostojnost ter medosebne odnose. Pogosto imajo težave z vsakodnevnimi opravili (npr. z oblačenjem, nakupovanjem, potjo v šolo ali službo, uporabo javnih prevoznih sredstev, pripravo obroka ipd.), čeprav so lahko na drugih področjih morda nadpovprečno uspešni (npr. imajo odličen mehanski spomin, veliko vedo o določeni strokovni temi ipd.). Nekatere osebe z avtizmom zaradi težav z izvršilnimi možganskimi funkcijami zelo težko sprejemajo spremembe in so rigidne pri reševanju problemov.
Primer:
Mojca je 14-letno dekle z Aspergerjevim sindromom, ki obiskuje 9. razred osnovne šole. V šoli izkazuje zelo dobre učne dosežke. Težave ima pri načrtovanju učenja in domačih nalog (kako se lotiti dela, kaj narediti najprej, kaj je bistveno ipd.). Še vedno potrebuje pomoč pri pripravi šolske torbe, pri načrtovanju aktivnosti v dnevu, organizaciji svojega prostega časa ter pri vsakodnevnih opravilih (npr. kako samostojno poskrbeti za svojo osebno higieno, kako se primerno obleči ipd.).
Primer:
Samo je 10-letni deček z avtizmom, ki obiskuje 5. razred osnovne šole. Pri učnem delu je zelo natančen, zvezke in druge šolske potrebščine ima zelo urejene. Težave ima, ko mora prekiniti svoje delo in svojo pozornost usmeriti na neko drugo nalogo ali učno zadolžitev. Če prejšnje naloge ne konča, doživlja veliko stresa, včasih joče, zlomi svinčnik in se jezi sam nase ter na druge.
Centralna koherenca
»Ko v prostor, poln ljudi, vstopi nevrotipična oseba, njeni možgani sprejmejo zelo veliko informacij. Da ne bi bili preobremenjeni, možgani »filtrirajo« le zanje pomembne informacije. V tej situaciji si bo oseba torej navadno zapomnila ljudi, njihove obraze, čustvene izraze, teme pogovorov z njimi ipd. Oseba z avtizmom ima slabšo zmožnost filtriranja informacij, zato si bo v tej situaciji zapomnila tudi vse nebistvene podrobnosti (npr. tudi vzorce na stenah in preprogah).« (Attwood, 2006, str. 242)
Pri razumevanju avtizma je pomemben tudi koncept t. i. teorije šibke centralne koherence. V interakciji z okoljem si ljudje navadno zapomnijo nek splošen vtis oz. bistvo dane situacije. Posamezniki z avtizmom se navadno bolj osredotočajo na podrobnosti, ne vidijo »širše slike« in zato pogosto ne razumejo prave narave situacije oz. konteksta. Drugačna je tudi njihova socialna komunikacija, saj pogosto slabše razumejo bistvo socialnih in komunikacijskih pravil ter izraze drugih ljudi. Vsakdanji svet je zato za osebe z avtizmom zelo kaotičen, saj težko prepoznajo red oz. vzorec v dogodkih, osebah, prostorih, zvokih in drugih dražljajih, prav tako pa si težko razložijo njihov pomen. Neredko je šibka centralna koherenca tudi vzrok, da osebe z avtizmom razvijejo določene nefunkcionalne rutine in rituale, saj jim to pomaga vzpostaviti red in kontrolo nad kaotičnim življenjem. Tovrsten način mišljenja pa ima tudi svoje prednosti.
»Mary je 30-letna ženska z avtizmom in težjo motnjo v duševnem razvoju. Prebiva v stanovanjski skupnosti. Občasno pride domov in obišče svojo družino. Ko vstopi v hišo, svojih staršev ne pozdravi, temveč najprej v vseh sobah namesti pohištvo, okraske in druge stvari v enako pozicijo, kot so bile preden je nazadnje odšla. Šele nato se prične sporazumevati s starši, še prej pa jih razporedi na kavču na tisto mesto, kot ga je navajena.«
Primer:
Jan je 16-letni fant z Aspergerjevim sindromom. Hodi v srednjo računalniško šolo. Med odmori se rad zadržuje v šolski knjižnici. Knjižničarka ga ima zelo rada, saj ji pomaga pri zlaganju knjig na police. Pri tem je zelo natančen in takoj opazi, če kakšna knjiga ni točno na svojem mestu.
Primer (www.autismspeaks.org/news/news-item/5-inspiring-success-stories-people-autism-finding-employment):
»Christian je star 28 let, ima Aspergerjev sindrom in je zaposlen v znanem danskem farmacevtskem podjetju. Njegova vloga v podjetju je zelo pomembna, njegovo delo pa tudi rešuje življenja. Odkriva namreč napake v bazah podatkov o stranskih učinkih zdravil. To mu omogočajo njegove izjemne sposobnosti opažanja detajlov, natančnost ter odličen spomin.«
Teorija uma
Osebe z avtizmom imajo težave s prepoznavanjem, razumevanjem in vživljanjem v ideje, misli, prepričanja, želje, namere ter čustva drugih ljudi (oz. s t. i. teorijo uma). Slabo pa razumejo tudi lastna čustva in dejanja. Pogosto zato nevede kršijo socialna pravila in norme ter lahko delujejo čudaško, neprilagojeno, nezainteresirano ali včasih celo brez empatije. Ker običajno nimajo zadosti razvitih veščin sklepanja kompromisov, reševanja konfliktnih situacij ter težko razločijo med dobrimi in slabimi nameni drugih, imajo nemalokrat težave v medosebnih odnosih, čeprav si tesnejših stikov z drugimi želijo. Notranji konflikt, ki pri nekaterih osebah z avtizmom zato nastane, lahko vodi v socialne fobije, depresivnost, obsesije ali druge težave z duševnim zdravjem.
Primer:
Matic je 13-letni deček z Aspergerjevim sindromom. Na testih inteligentnosti v splošnem izkazuje zelo visoke dosežke. Ima težave predvsem z razumevanjem umetnostnih besedil in samostojnim pisanjem (npr. spisov), kljub temu pa je učno dokaj uspešen. Matic obiskuje 8. razred OŠ in si želi družbe svojih sošolcev. Zelo ga zanimajo vlaki, železnice, vozni redi in vse, kar je s tem povezano. Svojim sošolcem rad pripoveduje o svojem interesu, vendar jim pogosto ne pusti do besede in ne zna nehati. Sošolcem je njegovo vedenje naporno in jih dolgočasi, včasih se iz njega norčujejo.
Primer:
Nadja je 8-letno dekle z avtizmom in lažjo motnjo v duševnem razvoju. Ko Nadja sreča osebo (ne glede na to kdo je ta oseba, kje in kolikokrat jo je že srečala), ji postavi niz vprašanj, ki so vedno enaka: »Koliko si stara?«, »Kje živiš?«, »Imaš doma mačko?«, »Kakšen avto imaš?«. Ko ji ljudje na njena vprašanja odgovorijo in skušajo nadaljevati pogovor, se obrne in gre stran.
Viri:
Attwood, T. (2006). The complete guide to Asperger’s syndrome. London, Philadelphia: Jessica Kingsley Publishers.
Baker, J. E. (2003). Social Skills Training for Children and Adolescents with Asperger Syndrome and Social-Communication Problems. Kansas: Autism Asperger Publishing Co.
Prizant, B. (2015). Uniquely Human. A Different Way of Seeing Autism. New York: Simon and Schuster.
Žiberna, E., Rogič-Ožek, S., Filipčič-Mrak, T., Werdonig, A., Kuhar, D., Švaglič, M., … Valentan, T. (2013). Strokovne podlage za izvajanje vzgojno-izobraževalnega dela z otroki z motnjami avtističnega spektra v osnovni šoli. Neobjavljeno gradivo.