Pridobitev formalne diagnoze avtizma velikokrat pomeni dostop do ustrezne podpore, pa tudi razlago in razumevanje specifičnega vedenja oseb z avtizmom. Na spletu je zelo veliko informacij o avtizmu, med drugim tudi nekatere spletne presejalne lestvice za ugotavljanje znakov avtizma. Informacije na spletu so lahko sicer koristne, nikakor ne morejo nadomestiti formalne diagnostike, ki jo izvajajo za to usposobljeni strokovnjaki.
Znaki avtizma se lahko zelo različno izražajo, za potrditev diagnoze pa se morajo odstopanja (na področju socialne komunikacije ter odstopanja v obliki ponavljajočih se, stereotipnih vzorcev vedenja, zanimanja in aktivnosti) kazati od zgodnjega otroštva naprej, prav tako pa morajo pomembno vplivati na posameznikovo funkcioniranje v vsakodnevnem življenju. Določeno vedenje oz. funkcioniranje, ki ga pri osebi opazimo, je lahko posledica nekaterih drugih motenj ali stanj (npr. gluhote, motenj pozornost in koncentracije, motnje v duševnem razvoju ipd.), zato je pomembno, da osebo pregleda več usposobljenih strokovnjakov iz različnih področij.
Formalna diagnostika avtizma se praviloma izvaja timsko in multidisciplinarno. To pomeni, da osebo pregledajo strokovnjaki iz različnih strokovnih smeri, končna diagnoza pa je povzetek skupnih ugotovitev vseh, ki sodelujejo v timu. Diagnostika avtizma je proces. To pomeni, da lahko traja dalj časa, pregledi in ocene pa običajno potekajo pri različnih strokovnjakih (zdravnikih, psihologih, logopedih, specialnih in rehabilitacijskih pedagogih, delovnih terapevtih, fizoterapevtih itd.). Odločitev, katere strokovne ocene so potrebne, je odvisna od potreb osebe, ki je vključena v diagnostični proces. Za diagnostiko avtizma strokovnjaki uporabljajo različne teste, lestvice, vprašalnike in čekliste. Informacije o osebi običajno pridobivajo iz več virov in iz različnih okolij (od staršev, vzgojiteljev, učiteljev; lahko tudi opazujejo osebo v okolju, kjer preživlja več časa ipd.).
Diagnoza avtizma se lahko potrdi že pri zelo majhnih otrocih (včasih že pred drugim letom starosti). V vseh primerih pa ni tako. Zelo pogosto otroci pridobijo diagnozo v poznejšem predšolskem obdobju (najpogosteje med četrtim in petim letom starosti) ali v obdobju šolanja, nekateri pa jo pridobijo šele, ko so odrasli.