Nives Skamlič, prof. def. logoped

»English is my 2nd language. Autism is my first,« Dani Bowman

»Angleščina je moj drugi jezik. Avtizem je moj prvi.« Dani Bowman

Razumevanje jezika je pri otroku predpogoj za razvoj govorjenega jezika. Če otrok govora ljudi v okolju ne razume, tudi govoril ne bo ustrezno. Težave in motnje razumevanja jezika ne spadajo med kriterije za diagnosticiranje avtizma, toda vsi ljudje z avtizmom slabše razumejo tako govorjeni jezik kot nebesede znake  (ton glasu, glasnost, hitrost govora, mimika, kretnje, drža telesa) v primerjavi z enako starimi nevrotipičnimi ljudmi.

Raziskovalci še vedno skušajo ugotoviti, kdaj in na kakšen način otroci začenjajo razumeti jezik. Znano je, da so za razvoj razumevanja jezika pomembni trije dejavniki:

  • Zaznavanje govora. Da bi otrok usvojil jezik okolja, mora biti pozoren na besede – razviti mora veščino poslušanja govora. Že novorojenčki so izjemno pozorni na glasove, ki sestavljajo govor. Pri otroku z avtizmom pa so v povprečju opazili manjšo osredotočenost tako na glasove govora kot na govor kot celoto. Zmanjšana sposobnost poslušanja govora lahko prispeva k razvoju težav pri usvajanju razumevanja jezika.
  • Usvajanje pomena v socialnih situacijah. Otrok mora razumeti, da imajo besede pomen in jih uporabljamo za izmenjavo informacij, misli, izražanje čustev in vzdrževanje socialnega odnosa. Dojenček že zgodaj opazuje, posnema in interpretira izraz na obrazu starša in ljudi, ki zanj skrbijo. Dojenčka z avtizmom obrazi in prigovarjanje ne pritegnejo v enaki meri.
  • Razumevanje simbolne dejavnosti. Otrok se že zgodaj uči uporabe simbolov v vsakdanjem življenju. Že majhen otrok uporabi nek predmet na simboličen način, npr. se pretvarja, da je banana telefon. Pri otroku avtizmom se simbolna igra pojavi kasneje in je manj pogosta.

Ti trije dejavniki – zaznavanje govora, ustvarjanje pomena v socialnih situacijah in razumevanje simbolne dejavnosti – so najpomembnejši pri razvoju razumevanja jezika. Obravnava pri majhnih otrocih z avtizmom je osredotočena na razvoj sposobnosti pozornega poslušanja govora, spodbujanje opazovanja ljudi in izboljšanje veščin posnemanja, saj tako spodbujamo razvoj veščin, ki so potrebne za razumevanje govora in jezika. Nekatere otroke z avtizmom, ki ne govorijo, učimo simbolne komunikacije, kot je uporaba znakovnega jezika ali slikovnih simbolov, saj se na ta način spodbuja kasnejša uporaba besedne komunikacije.

Vsi otroci se najprej naučijo povezovati besede, ki jih slišijo, s situacijo, v kateri se pojavijo.

Primer: Družina se odpravlja ven. Oče reče: »Obuj se.« in pokaže na čevlje. Otrok poveže izgovorjeno besedo s predmetom (čevlji) in situacijo (odhod). V začetku ni nujno, da otrok razume očetove besede. Ker pa se situacija in besede pogosto pojavljajo skupaj, se sčasoma nauči razumeti tudi besede brez situacije.

Otrok z avtizmom je načeloma bolj pozoren na vizualne znake kot na govor, zato se pri nekaterih otrocih te povezave ustvarjajo bolj počasi ali na specifičen način.

Primer: Otrok je navajen, da mu nekdo od domačih izroči pižamo, ko je čas za spanje in jo mora obleči. Ko nekoč z mamo zlagata perilo, mu ta izroči pižamo in reče: »Pospravi v omaro.« Otrok, ki slabo posluša in ne razume besed, razume pa situacijo, bo morda začel pižamo oblačiti.

Da bi otrok razumel, kaj pomenijo besede, mora neko besedo večkrat slišati in jo povezati z več različnimi predmeti iste vrste. Da bi razumel besedo pes, jo mora slišati v povezavi z več različnimi psi, da bi vedel, da to ne pomeni samo npr. sosedovega psa, temveč vse predstavnike te vrste, tako žive živali kot igrače, slike, psa v risanki ipd. Otrok z avtizmom včasih ta proces generalizacije pomena besed težje usvaja in je zanj denimo beseda žlica povezana samo z žlico, s katero je sam. Zaradi slabe slušne pozornosti in povezovanja besed s pomenom se marsikateri otrok slabo odziva, ko ga pokličemo po imenu.

Otrok z avtizmom pogosto ustvari svoje interpretacije besed in lahko razvije svojstveno sklepanje na pomen besed.

Primer: Otrok ne pozna besede zgradba, pozna pa besedo zgrabiti, zato sklepa, da zgradba pomeni nekaj, kar je nekdo zgrabil.

Otrok z avtizmom ima pogosto težave z razumevanjem skupnih pojmov, sopomenk in nadpomenk.

Primer: Otrok se nauči, da je avto vozilo. Morda bo razumel, da je vozilo tudi avtobus, težko pa mu bo sprejeti, da je vozilo tudi vlak ali ladja.

Lahko se zgodi, da si otrok z avtizmom pomen neke besede interpretira čisto po svoje. Ko usvoji pomen neke besede, bo težko razumel, da ima ta beseda še kakšen drug pomen.

Primer: Beseda prst pomeni del roke in bo težko sprejel, da lahko pomeni tudi zemljo.

Težave ima lahko tudi z razumevanjem dvojne negacije.

Primer: Ko hočemo za nekoga reči, da je pameten, včasih rečemo: “On ni neumen.” Tovrstne povedi so za otroka lahko težke.

Ko otrok razume pomen posameznih besed, začne povezovati pomene dveh in več besed v povedi. Tudi na tem področju ima lahko otrok z avtizmom težave. Pri poslušanju ustnega navodila se včasih osredotoči samo na eno besedo (ki je lahko ključna ali pa tudi ne), na pomen celotnega sporočila pa sklepa na podlagi svojih izkušenj.

Primer: Oče reče: »Prinesi igrače.« Otrok, ki je navajen, da je navodilo z igračami povezano s pospravljanjem, bo morda začel igrače pospravljati.

Pri nekaterih otrocih z avtizmom je učenje razumevanja govorjenega jezika zelo upočasnjeno in terja veliko truda, ponavljanja ter sistematičnega učenja, pri drugih pa je ta razvoj bistveno hitrejši in podoben razvoju razumevanja jezika pri nevrotipičnih otrocih. Kljub temu so pri vseh ljudeh z avtizmom prisotne nekatere posebnosti pri razumevanju.

Človek z avtizmom pogosto slišane informacije interpretira dobesedno in konkretno. To pomeni, da ima težave z razumevanjem prenesenih pomenov, besednih figur, šal in dovtipov ter besed, ki imajo več pomenov.

Primer: Otrok je nek dan nadpovprečno uspešen v nekem športnem udejstvovanju in trener mu navdušeno reče: »Kaj pa si ti jedel danes?« Otrok odgovori: »Ovsene kosmiče,« saj ne razume prenesenega pomena.

Zaradi dobesednega razumevanja jezika otrok včasih ne razume vprašanj, ki jih uporabljamo namesto direktnih navodil.

Primer: Učitelja moti, da otrok med poukom neprestano zlaga pisala v peresnici, zato mu reče: »Bi lahko prenehal zlagati barvice?« Otrok odgovori: »Ne,« saj razume povedano kot vprašanje in ne kot navodilo oziroma ukaz.

Veliko otrok z avtizmom ima težave z razumevanjem bolj abstraktnih besednih vrst, npr. zaimkov, vprašalnic, predlogov in prislovov.

Primer: Brat se igra s sestro z avtizmom. Med igro se polomi igračka in brat reče: »Odnesi jo v koš.« Sestrica razume besedi odnesi in koš, ne ve pa, na kaj se nanaša beseda jo, zato ne ve, kaj mora storiti, razen če ji brat pomena dodatno ne pojasni s kazanjem ali izročanjem igrače.

Med abstraktne besedne vrste spadajo tudi besede, ki vsebujejo časovne oznake (npr. včeraj, kasneje, vedno), položaj (npr. spredaj, med, nad) in matematične koncepte (npr. več, odštej, enako, zadnji).

Primer: Matematična besedilna naloga, ki vsebuje vprašanje: »Kdo je bil najhitrejši in kdo je prišel zadnji?«, je lahko za otroka z avtizmom zelo težka.

Primer: Otrok sprašuje babico, kdaj bo prišla mama. Babica je trenutno na telefonu in reče: »Kasneje ti bom povedala.« Otrok še naprej sprašuje, saj mu beseda kasneje, ne pomeni ničesar.

Otrok z avtizmom ima lahko težave z razumevanjem abstraktnih ali daljših in kompleksnih povedi, npr. dvojnih in trojnih navodil, saj težko združuje in poveže več podatkov.

Primer: Vzgojiteljica reče otrokom: »Najprej bomo dokončali risbe, nato gremo na dvorišče.« Otrok, ki je pozoren samo na zadnji del povedi, se bo takoj odpravil proti garderobi.

Zaradi posebnosti v razumevanju včasih otroka z avtizmom težko vzgajamo z besedami, vsaj ne na takšen način kot ga uporabljamo pri nevrotipičnih otrocih.

Primer: Otrok si želi družbe in komunikacije z vrstniki, vendar je pri vzpostavljanju stikov nespreten. Sošolcem nagaja, jim jemlje stvari, se jih pretirano dotika ipd. Učitelj ga želi opozoriti, da je njegovo vedenje neprimerno in mu reče: »Ali si ne želiš, da bi te sošolci sprejeli?« S tem skuša povedati, da ga s takim ravnanjem sošolci ne bodo pozitivno sprejeli. Otrok takega vprašanja ne razume v istem smislu kot učitelj.

Otrok z avtizmom pogosto težko združuje informacije, ki jih prejme preko vida, s tistimi, ki jih prejme slušno. Če naša nebesedna govorica (izraz na obrazu, mimika, položaj in drža telesa, kretnje) ni v skladu z besedami, otrok težko dojame, kaj mu sporočamo. Z neskladjem med telesno govorico in besedami izražamo sarkazem, ki ga v vsakdanji komunikaciji precej pogosto uporabljamo.

Primer: Z otrokovim dejanjem nismo preveč zadovoljni. To nezadovoljstvo ali jezo denimo izrazimo z nejevoljnim izrazom obraza, prekrižanimi rokami na prsih in jeznim tonom glasu, ko mu rečemo: »Lepo si to naredil!« Otrok bo postal zmeden ali pa bo celo menil, da smo ga dejansko pohvalili.

Ostale posebnosti pri razumevanju jezika

Otrokovo razumevanje jezika je lahko zelo variabilno. Včasih smo prav presenečeni, kako zapletene stvari razume. Dogaja se, da razume nekaj, kar povemo mimogrede ali sliši naš pogovor z nekom, medtem ko se igra v drugi sobi. Drugič mu skušamo dopovedati nekaj povsem preprostega, pa so njegove reakcije povsem v nasprotju z našimi pričakovanji. Razlogov za takšna nihanja je več: otrok je morda miselno okupiran z drugo temo ali so njegova pričakovanja glede povedanega tako močna, da se ne more »odlepiti« od njih ali pa ni dovolj osredotočen na poslušanje.

Ljudje z avtizmom težko sprejmejo in razumejo, da imajo drugi ljudje svoje misli, namere, potrebe, želje in prepričanja, ki se razlikujejo od njihovih. Tudi ta posebnost vpliva na razumevanje jezika, saj se človek z avtizmom težko vživi v notranji svet druge osebe in slabše razume njegova stališča (slabše razvita teorija uma). Poleg tega je otroku z avtizmom ljuba rutina, tj. kadar se stvari odvijajo na vedno enak način. Govor ljudi v okolju ni rutinski in se neprestano spreminja. Čeprav sogovorec morda uporabi besedo, ki jo je slišal že večkrat npr. prinesi, jo bo uporabil v različnih okoliščinah, z različnimi predmeti, z nekoliko drugačnim tonom glasu. Vse to lahko vpliva na težave pri razvoju razumevanja te besede.

Specifičnosti ljudi z avtizmom pri sprejemanju jezika

Za nevrotipične otroke je značilno, da lažje pomnijo besedno podane vsebine, če jih razumejo. Nekateri otroci z avtizmom pa zlahka pomnijo in reproducirajo (ponovijo) podatke, ki jih ne razumejo, npr. nekatere fraze, ki jih slišijo na televiziji, denimo v reklamah.

Nekateri ljudje z avtizmom sporočajo, da govorjene besede doživljajo kot slike, barve ali oblike.

Nekateri lažje poslušajo in razumejo govor sogovorca, če ga ne gledajo v obraz. Gibanje oči, obraza, ustnic, premikanje glave in las motijo poslušanje, zato se bo človek z avtizmom morda osredotočil na opazovanje obraza in preslišal, kaj je sogovorec povedal.

Na splošno jih poleg tega pri poslušanju lahko zmoti hrup v ozadju (celo zvoki, ki jih mi slabo slišimo ali sploh ne slišimo), vročina ali mraz, svetloba, slabo počutje, določen vonj ipd.

Splošna priporočila za lažje sporazumevanje z otrokom z avtizmom, ki slabše razume jezik

  • Besedne informacije skrbno dozirajte. Če otrok razume posamezne besede, komunicirajte z njim tako, da uporabljate samo posamezne ključne besede. Če otrok razume kratke povedi, uporabljajte kratke povedi, med vsako pa naredite kratek premor, da bo otrok prejeto informacijo lahko obdelal in se znova pripravil na poslušanje.
  • Če otrok slabo razume govor, uporabite vizualne pripomočke za dodatno pojasnitev (slike, predmete, zapisane besede ipd.).
  • Če se otrok slabo odziva na navodilo ali vprašanje, poskusite po postavljenem vprašanju ali navodilu malce počakati, namesto da ga ponavljate. Navodilo ponovite, če se otrok po določenem času še vedno ne odzove, ali pa dodajte kakšno vizualno pomoč.
  • Preden začnete govoriti, otroka opozorite, da mu boste nekaj povedati. To storite tako, da si pridobite njegovo pozornost: pokličite ga po imenu, se ga dotaknite (a pazljivo z dotikanjem, če je otrok senzorično preobčutljiv na dotik), obrnite se k njemu in postavite svoj obraz v višino njegovega ipd.
  • Za dodatno pojasnitev svojih besed – sploh pri mlajših otrocih – uporabite poudarjen ritem, tempo, melodijo ali poudarke. Poudarite ključno besedo, čustveno obarvajte poved z bogatim melodičnim vzorcem, poudarite ritem besed, spremenite barvo ali višino glasu.
  • Opazujte otroka in ugotovite, katere od zgoraj naštetih posebnosti mu povzročajo težave pri razumevanju in se jih v govoru izogibajte, če želite, da komunikacija z njim poteka učinkovito.
  • Vedno preverite, ali je ustrezno razumel povedano.

Literatura

Watson LR. (2001). Issues in early comprehension development of children with autism. Schopler VE, Yirmiya N, Shulman C in Marcus L. (Eds.). The research basis of autism intervention (str. 135-150). New York: Kluwer Academic/Plenum Publishers.

Rhea P, Klin A in Cohen D. (2005). Handbook of Autism and Pervasive Developmental Disorders, Volume 1, Third Edition.  John Wiley & Sons.

Bogdashina O. (2004). Communication Issues in Autism and Asperger Syndrome. Jessica Kingsley Publishers Ltd.

Alenka Werdonig